Anne Fontaine / Kako sem ubil svojega očeta

Ko skuša Charles Berling, bogati gerontolog iz Versaillesa, razložiti, zakaj je tako uspešen, dahne le: "Evropa je stara." Točno, Berling - napol zombi, napol parazit, ki ima ženo le za okras, svojega brata, propadlega komika, pa za šoferja - skrbi za umetno mladost te Evrope, bolje rečeno, s hormonskimi fiksi ustavlja staranje svojih petičnih, aristokratskih pacientov, luksuznih buržujev, staroevropske noblese.

Toda ko se v njegovo življenje nepričakovano vrne oče (Michel Bouquet), enigmatični, šarmantni doktor, ki je pred dvajsetimi leti izginil, huh, tako rekoč brez sledu (odšel je v Tretji svet), udarijo na dan vsi njegovi strahovi, vse njegove napetosti, vse njegove manipulacije, vsi demoni njegove krize srednjih let in vsa sterilnost "patriarhalnega reda".

Oče, ki ne kaže nobenega občutka krivde, nobenega rešpekta do sinovega uspeha in nobene volje do razreševanja ojdipske ljubezni, je berlinski zid, ki ga sin ne more preplezati - od njega se lahko le zavistno odbija. Kar ga tako naglo postara, da se zdi, kot da je tudi sam odvisen od hormonskih fiksov. Alegorično rečeno: očetov prihod pospeši razkroj "stare Evrope". Film Kako sem ubil svojega očeta je klinična slika generacije, ki bi morala od očetov prevzeti Evropo, pa je ne more, ker je preveč zjebana od dolgega boja z ojdipskimi mlini na veter.

(Dvor)

ZA +