Wayne Kramer / Lov na srečo

Lov na srečo je eden izmed tistih filmov, ki se smilijo sami sebi. Vse v tem filmu je namreč hudo patetično - od atmosferskega jazzy soundtracka do Bernieja Lootza (William H. Macy), ki dahne: "Ljudje se postavijo zraven mene, pa se jim sreča obrne!" Jasno, na slabše. Lootz je največji luzer na svetu. Absolutni luzer. Če bi predsednika volili le luzerji, ne bi bil izvoljen - hja, tak luzer je. Izgubil je ženo, sina, imidž, samospoštovanje in mačko - in izgublja v igralnicah. Izgleda kot truplo, ki je padlo z Letala prekletih. Tip nima več kaj izgubiti, si rečete. Ne, motite se: lahko izgubi svojo nemoč, ki je "magična". Njegova nemoč je moč. Lahko bi postal cirkuška atrakcija ali pa showman, toda ker je v Las Vegasu, ga Alec Baldwin, arogantni menedžer drugoligaškega kazina, ki mu gre na živce, da hoče gangsterski lastnik pogon modernizirati, prelevi v svojega "coolerja" - ko začne kak hazarder v igralnici zmagovati, ga Lootz skulira.

Bolje rečeno: prinese mu nesrečo. Dovolj je, da se postavi zraven njega. Toda Lootz ni patetičen zato, ker nenehno izgublja, ampak zato, ker v resnici išče le srečo. Toda hej - če je ne bi iskal v Las Vegasu, bi bil Woody Allen. In seveda, če je ne bi iskal v Las Vegasu, ne bi mogel reči Zbogom Las Vegas - ko mu namreč v objem pade natakarica, Maria Bello, dobi ljubezen, toda izgubi svojo unikatnost, svojo "magično" nemoč. Od ljubezni do povprečnosti je le korak. Patetično. Lov na srečo izgleda kot film, ki ga David Mamet ni hotel posneti - z razlogom.

ZADRŽAN