Mohsen Makhmalbaf / Kandahar

Talibani so izobčili film, fotografije, TV in sploh vse, kar je vizualno, tako da niso hoteli niti slišati, da bi iranski režiser Mohsen Makhmalbaf v Afganistanu posnel Kandahar, road-movie o Nafas (Niloufar Pazira), kanadsko-afganistanski novinarki, ki se po mnogih letih vrne v Afganistan, da bi našla svojo sestro, ki ji je v pismu napovedala, da bo ob zadnjem sončnem mrku v 20. stoletju naredila samomor - pod talibanskim režimom, ki je ženske zatrl in ponižal, ne more niti noče več živeti.

Ko se Nafas iz Irana prebija proti Kandaharju, nabaše na vse krutosti talibanske folklore (represija, dementni fundamentalizem, burke, lakota, socialna beda, korupcija, zavrženost, obup), obenem pa tudi na tragične sledi imperialističnega, kolonialističnega igračkanja z Afganistanom, ki je na oblast - magari nehote - pripeljalo talibane.

Ameriški temnopolti "zdravnik", ki je prišel v osemdesetih, da bi se boril proti sovjetskim okupatorjem, je popolna metafora tega afganistanskega teatra krutosti, ki orgazem doživi v prizoru, v katerem se invalidi - sami amputiranci - tepejo za proteze, ki jih mečejo s helikopterja.

Toda ko pride do naravnih lepot, je Afganistan čisti psihedelični trip, ki bi ga bilo treba takoj razglasiti za svetovni naravni park in zaščititi pred korporacijami, naftovodi, turistično industrijo in rekolonizacijo.

(Kandahar vrti Dvor)

ZA +