Garry Marshall / Princeskin dnevnik 2

Amerika nenehno poudarja, da ljubi demokracijo, obenem pa stalno izkazuje tudi ljubezen do monarhij. Demokracija je lepa, toda nič ni lepšega od monarhije. Ja, it feels like home. In Princeskin dnevnik 2 ni nič drugega kot pravljični poganjek te ameriške dvojne ljubezni.

Mia Thermopolis (Anne Hathaway), ameriška najstnica, ki je v prvem Princeskinem dnevniku, sicer orjaškem hitu, na lepem ugotovila, da je princesa... ee, dedinja prestola evropske monarhije po imenu Genovia (mhm, le v monarhiji lahko ženska postane to, kar hoče!), zdaj ugotovi, da prestol visi na nitki - če se v tridesetih dneh ne poroči, bo prestol po sestopu njene none, kraljice Klarise (Julie Andrews), zasedel Nikolaj (Chris Pine), nečak spletkarskega, pohlepnega, malopridnega vikomta Mabreyja (John Rhys-Davies), lokalnega Machiavellija, ki je zakonodajo sfriziral tako, da kraljica Genovie ne more postati samska ženska.

Saj veste, podobno kot v Ameriki, kjer predsednik ne more postati samski moški, kaj šele samska ženska. Nič ni lepšega od monarhije, ki že po definiciji zagotavlja dedovanje socialnega statusa, bogastva, konzervativnih vrednot, političnega vpliva, nepotizma in patriotizma. Če vprašate Busha, potem je monarhija pojem demokracije.

PROTI