Joseph Ruben / Pozabljeni

Film Pozabljeni kriči: ne izdaj moje skrivnosti! Okej, ne bom je izdal. Če bi jo, mi itak ne bi verjeli! Zato bom rekel le: vse se začne s poročeno gospo po imenu Telly (Julianne Moore), ki še vedno žaluje za svojim 9-letnim sinom. Ni skrivnost: umrl je v letalski nesreči. Telly gleda fotke, videokasete, igrače - ne more ga pozabiti, toda njen psihiater (Gary Sinise) in njen mož (Anthony Edwards) jo skušata prepričati, da sina sploh ni imela, da si ga je torej izmislila. In res, njen sin izgine z vseh slik in posnetkov - tudi njegove igrače izginejo.

Kaj je to? Ji hočejo izbrisati spomin in sprati možgane, je režiserju čez ramo gledal M. Night Shyamalan, smo na zadnjem ovinku pred Mandžurskim kandidatom ali Psihom - hej, ali pa gre le še za eno globoko psihotično, ultra multiplicirano žensko, ki ogroža patriarhat in Homeland Security? Ne, nič od tega. Ko namreč Telly, ki svojega sina noče in noče pozabiti, najde moškega (Dominic West), ki je v "zabrisanosti" že korak pred njo (tip je že "pozabil", da je imel hčerko, ki se je ubila v isti letalski nesreči), se izkaže, da nam film zgodbo o materinskem nagonu, izgubljenih otrocih, ki gredo vedno v nebesa, in moči spomina pripoveduje v jeziku žanra, ki vam ga ne smem izdati. Če bi ga izdal, bi izdal skrivnost. Trik tega filma pa je prav v tem, da nam žanr zamolči.

ZADRŽAN