urejanje »
https://www.mladina.si/99124/200451-kul-film-marcel_stefancic_jr-3/?f=uhhucpgscyg7ap7daf7humcac71mfh

Ben Sombogaart / Dvojčici

De tweeling, 2002

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 51, 23. 12. 2004

Tale nizozemski film je poln odlikovanj: prvič, posnet je po bestsellerju Tesse de Loo, ki so ga menda prebrali vsi Nizozemci, in drugič, nominiran je bil za tujejezičnega Oskarja. Toda cesar je gol - film namreč ne stori nič drugega kot to, da se pofočka na vse najbolj zlizane, upehane in dehidrirane klišeje o dvojčicah. Na začetku je kakopak nasilna ločitev dvojčic: 6-letni dvojčici Anno in Lotte po smrti staršev ločijo, tako da ena ostane pri kmečkih sorodnikih v Nemčiji, druga pa pristane pri petičnih sorodnikih na Nizozemskem.

Tipično: fizičnih kontaktov nimata več. Še bolj tipično: kruti strici in zlobne tete naredijo vse, da se dvojčici ne bi več videli - in da ne bi imeli kontaktov. Celo njuno korespondenco raje skrijejo. In povsem tipično: ker imajo dvojčice "šesti čut", sta Anna (Nadja Uhl) in Lotte (Thekla Reuten) v non-stop telepatskem kontaktu. Saj veste, če je eni hudo, je hudo tudi drugi. Če trpi ena, trpi tudi druga. In če eni zadiši po seksu, zadiši tudi drugi. Le o nacizmu se ne strinjata - Anni so nacisti simpatični, Lotte pa antipatični, ker so ji speljali fanta. Točno, odpeljali so ga v lager smrti. Film Dvojčici je banalni evropuding - da bi izgledal bolj tehtno, resno in zrelo, na pomoč pokliče lager smrti, kar je seveda nezrelo, neresno in poceni.

PROTI

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

Izrael je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov

Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Intervju

»Nekateri odseki avtocest potrebujejo širitev, ker so danes preobremenjeni«

Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa