Lidija Bobrova / Babica

Babica se dogaja bogu za hrbtom - v ruskih vukojebinah. In babico (Nina Šubina), stoično gospo pri osemdesetih, ki je videla vse vojne, vse petletke in vse ruske debakle (Afganistan, Kursk, Čečenija), ki je pokonci spravila generacije in ki je svoje imetje, vključno s penzijo, že zdavnaj razdelila med svoje bližnje, selijo iz ene vukojebine v drugo - nihče je noče imeti.

Tisti, ki so se prebili v urbano okolje, trdijo, da tezgarijo od jutra do večera, tako da zanjo ne morejo skrbeti. Tisti, ki so ostali na vasi, pa trdijo, da so celo življenje tezgarili od jutra do večera in da hočejo zdaj, ko so v penziji, uživati v svobodi, tako da zanjo nočejo skrbeti.

Polni so resentimenta - in alkohola. Ne nujno v tem vrstnem redu. Vsi skupaj so stranski produkti "nove Rusije". Padec prejšnjega sistema in prihod kapitalizma sta zgazila stari sistem vrednot in redefinirala družinsko politiko - o "stari Rusiji" ni več duha ne sluha. In poanta Babice, melanholičnega road-movieja, ki bi lahko sentiš zaplesal z Vrnitvijo, je prav v tem - kako malo je bilo treba, da so ljudje pozabili na "staro Rusijo".

(kino Dvor)

ZA