Takeshi Kitano / Zatoiči

Zdaj, ko so filmi Matrica, Prežeči tiger, skriti zmaj, Ubila bom Billa, Junak in Gozd letečih bodal vzhodnjaške borilne veščine globalizirali in jih digitalno prevedli v novi tehnološki idiom, je bil čas, da se na sceno vrne tudi Zatoiči, japonski slepi samuraj, ki je v šestdesetih in sedemdesetih dobil več kot 20 nadaljevanj. Pokojnega Shintara Katsuja, ki ga je igral (okej, “utelešal”), nadomešča Takeshi Kitano, ki mu stoičnost, ekscesnost, revolveraška eksplozivnost, enigmatični patos in gejzirji krvi niso nič tujega. Prej jih je preigraval v trilerjih, urbanem okolju, tokrat pa jih vzame za svoje v kostumski preteklosti, ruralnem okolju, ki ga terorizira kvazifevdalna mafija. Da pa ta svet ne bi bil moralno povsem enoznačen, da bi potemtakem bolj dišal po svetu Leonejevih vesternov, ga komplicirajo in korumpirajo prisotnost konkurenčne bande, stresnega renta-a-ronina (Tadanobu Asano), dveh misterioznih gejš (Daigoro Tachibana & Yuuko Daike) in “nedolžnih” sirot, ki zahtevajo maščevanje.

In seveda, Zatoiči - tokrat z moderno, peroksidno pričesko - je mašina smrti, morilski perpetum mobile, mitomanski narcis, ki poskrbi, da je vsaka likvidacija estetsko, kinetično doživetje. Njegove monsunske eksekucije so kombinacije študije, tabloja, teatra absurda, karnevala, splatterja in inštalacije - Kitano je transcendentalni Damien Hirst. Še več, ko se to utelešenje Dobrega prebija skozi hišo iz papirja, se zdi, da komaj čaka, da kdo potegne meč - da komaj čaka, da lahko zapoje in zapleše. V svoji abstraktnosti je tako antimoralen, da bi bil lahko tudi zadnji, ki ga položi Tarantinova Nevesta.

(Zatoičija vrti CD)

ZELO ZA -