Srđan Dragojević / Mi še vedno nismo angeli

Nikola Kojo je kariero začel v turbo serijah a la Žikina dinastija, Tesna koža in Ajde, da se volimo, tako da ve, kako reagirati na kaos, ki ga obdaja - turbo komedije od igralca zahtevajo le reakcije na to, kar se dogaja okrog njih. In v komediji Mi še vedno nismo angeli, srbskem velehitu, ki se zaveda, da je sequel in delo režiserja Lepih vasi (ki lepo gorijo), izgleda kot Tati ali pa inšpektor Clouseau, bolje rečeno, film je serija njegovih reakcij na moderni svet - na Srbijo, ki se za njegovim hrbtom modernizira.

Jasno, Nikola je preostanek arhaične, patriarhalne Srbije, zato mu še ni potegnilo, da Srbijo razganja od tranzicijskega dozorevanja, da ženske postajajo material girls, da fast-food izriva tradicijo in da je Beograd po novem Los Angeles, ki leži le streljaj od Rima.

Ko pa ugotovi, da ga njegova 15-letna hči (Mirka Vasiljević), ki jo je vzgajal kot fanta... ee, pistolerosa, vara s starejšimi fanti (in celo puncami), se prime za pištolo, toda zaman - celo Angel in Hudič, ki sicer še vedno hazardirata s Srbijo, glasujeta za istospolne poroke.

ZADRŽAN