Istvan Szabo / Očarljiva Julia

Očarljiva Julia je film o igralki, ki ji dobri duh njenega mentorja zabrusi: "Tvoja edina resničnost je teater!” Njen si pa: “Vedno le igraš. Mislim, da sploh ne obstajaš. Celo to, kar rečeš, je iz druge roke.” Da igralko igra Annette Bening, žena Warrena Beattyja, ne preseneča - nekaj zelo podobnega je Beatty očital Madonni v rockumentarcu V postelji z Madonno: “Živiš le pred kamero. Še celo na stranišče ne greš, če niso vključene kamere.” Očarljivo Julio imate lahko povsem mirno za parodijo Annette Bening (njena replika “Prave igralke ne snemajo filmov” je satirični komentar njene dolge “prokreativne” odsotnosti s filmskih platen) in obenem za parodijo dokumentarca V postelji z Madonno... ee, za parodijo starlete, ki ne loči med fikcijo in realnostjo: razlika je kakopak v tem, da Madonna ne loči med realnostjo in televizijo, Annette Bening pa med realnostjo in umetnostjo. Ergo: Annette Bening ima prednost.

Kar pa ne pomeni, da Očarljiva Julia ni iz druge roke. Prej narobe, film tako zaudarja po drugi roki, da tvega svoj obstoj, pa ne le zato, ker ga je vse preveč arhaični Istvan Szabo posnel po vse preveč arhaičnem romanu W. Somerseta Maughama, ki se dogaja v kostumski, literarni preteklosti na londonskem West Endu, kjer kraljuje Julia Lambert, zdolgočasena primadona pri petdesetih, utrujena diva v krizi, ki jo lahko odreši le eskapistični seks z mladim, ambicioznim, prenapetim Američanom, ampak bolj zato, ker stalno premlevanje šekspirjanskih prilik o življenju, ki da je oder, in odru, ki da je življenje, izgleda preveč poceni za film, ki se jemlje tako resno kot film Vse o Evi. Zaradi takih filmov mularija, ki prvič bere Shakespearea, dahne le: Šit, sami klišeji!

ZADRŽAN