Mike Bigelow / Deuce Bigalow - Evropski žigolo

Deuce Bigalow (Rob Schneider) je zadnji člen v prehranjevalni verigi - ženske ga najprej pofukajo in potem požrejo. Ko potrka na vrata klientke, nikoli ne ve, kaj ga čaka. Zato k ženskam hodi s strahom. In ta strah pred ženskami ga je stenstal v grotesknega frika. Deuce je monumentalno grotesken, čisti space cake, toda pri Davidu Lynchu ga ne boste našli - lahko bi ga našli kvečjemu v halucinacijah kakega njegovega hudo grotesknega lika. Tokrat si ga naročijo žrtev černobilske tragedije, pa “največja ženska na svetu” in ženska, ki jo je laringektomija prelevila v fontano.

Rekli boste: joj, freakshow! Ne, le Deuce je moški, za katerega vsaka ženska predstavlja kulturni šok - ko zagleda žensko, mu penis zbeži. Ni čudno, da ima ena izmed njegovih klientk namesto nosu penis. Toda nadaljevanje Deucea Bigalowa ni Cyrano de Bergerac - očitno so ga posneli le zato, ker so našli režiserja, ki se piše Bigelow. To se jim je zdel tako dober štos, da je bilo nadaljevanje samoumevno. Tragedija je le v tem, da jim potem tega štosa ni uspelo preseči - to, da je Bigalowa režiral Bigelow, je daleč najboljši štos te antikomedije, ki se dogaja v Amsterdamu, kjer so kofišopi, bejbe v izložbah, french fries in protibushevski slogani lepa priložnost za spontano uriniranje. Manjka le Roman Polanski - tudi Deuce se namreč v Evropo zateče pred obtožbo, da je spolno nadlegoval otroka. Brez skrbi, film ima barve. Nima pa vonja. Na srečo.

ZELO PROTI