Ermanno Olmi / Pojoč za zastori

V kitajskem bordelu, ki izgleda kot gledališka verzija piratske ladje, ostareli kapitan (Bud Spencer!) klientelo zapeljuje z vonjem po skrivnostni Kitajki (Jun Ichikawa), ki se po zahrbtnem uboju svojega moža prelevi v strah in trepet cesarskih ladij. Ker je Ermanno Olmi, postneorealistični sub-Antonioni, svoj zadnji film, ki je še kazal znake življenja (Drevo za cokle), posnel davnega leta 1978, in ker je skušal biti vedno pametnejši - pa tudi abstraktnejši - od eliptičnih alegorij, s katerimi je vetril realnost, lahko od filma Pojoč za zastori povsem upravičeno pričakujete nekaj dehidriranega, pa četudi je spodvit v metapiratski film, ki v jeziku banalnega žanra češe “velike teme”, kot so vojna, mir, upor proti Imperiju, ženska emancipacija in svoboda.

Pojoč za zastori je teater-v-teatru, ki hoče biti opera, ki hoče biti starogrška tragedija, ki hoče biti mediteranski postmodernizem, ki na koncu potrebuje obzorje, polno cesarskih ladij, da bi lahko povedal le malce več, kot sicer v svojem banalnem jeziku povedo piratski filmi.

ZADRŽAN