Andrew Adamson / Zgodbe iz Narnie - lev, čarovnica in omara

Če ste videli film Zaporedje nesrečnih dogodkov, v katerem k stricu pošljejo tri otroke, in film 5 otrok in željozaver, v katerem k stricu med I. svetovno vojno pošljejo pet otrok, potem vam hitro kapne, da tu nekaj manjka. Točno, manjka stric, h kateremu bi poslali štiri otroke. In glej, no, v Zgodbah iz Narnie med II. svetovno vojno k neke sorte stricu pošljejo štiri otroke, ki se potem skozi starinsko omaro zavihtijo v “srednji svet” - v zasneženo, ledeno, čudežno, pastoralno, srednjeveško deželo, v kateri živijo diabolična čarovnica po imenu Jadis (Tilda Swinton), šrekasti favn (James McAvory), minotavri, kentavri, mesijanski lev z glasom Liama Neesona in vojščaki, ki izgledajo kot folklorni impersonatorji starih bitk. Brez esprija.

A po drugi strani, mulci se tu lahko obnašajo junaško - nihče jim ne more reči, marš stran, za vojno ste premladi. Zgodbe iz Narnie so Disneyjev sladkosnažni odgovor na Harryje Potterje in Gospodarje prstanov, ali bolje rečeno - Disneyjev poskus, da bi se prišlepal na krasni, magični, fantazijski, poganski zaklad, ki čaka v paralelnem svetu. Toda tragedija je v tem, da Zgodbe iz Narnie, posnete po bestsellerjih C.S. Lewisa, Tolkienovega sodobnika in prijatelja, izgledajo kot ena sama, dolga, večna ekspozicija - pri tem eposu, ki poganske alegorije zamenjuje s krščanskimi, imate namreč občutek, da se stalno le začenja. Zgodbe iz Narnie izgledajo kot uvod v nadaljevanje Zgodb iz Narnie.

PROTI