Ismael Ferroukhi / Veliko potovanje

Pot v Meko vodi prek Slovenije. Specifično: v Velikem potovanju je Slovenija ena izmed dežel, ki jih morata prepotovati Oče (Mohamed Majd), malone fundamentalistični francosko-maroški musliman, in njegov sekularni, zelo pozahodnjačeni sin (Nicolas Cazale), da bi prišla na hadž. Toda film je žal tako naivno politično korekten, da se zadovolji z medgeneracijskim spopadom. Oče hoče v Meko - za vsako ceno. Sin ga mora tja peljati - za vsako ceno.

In ta “prisila” da njunemu odnosu le ojdipski podton - s predvidljivim rezultatom. V Meko bi lahko odpotovala tudi z letalom, toda potem Oče sinovega mobija ne bi mogel vreči skozi okno, kakor tudi ne bi mogel reči: “Tisti, ki hitijo, so že mrtvi.” Drži, letalo bi dalo filmu in topikam, ki jih nakazuje, večji politični rob kot avto, ki je le izgovor - v avtu pač ni politike. V avtu lahko vse ostane med njima - in film ju ne izziva.

(potuje Cankarjev dom)

ZADRŽAN