Rob Marshall / Gejša

Sayuri (Ziyi Zhang) je japonsko dekle, ki jo ugrabijo in prodajo za kjotsko gejšo - in ko jo bosta Hatsumomo (Gong Li) in Mameha (Michelle Yeoh), njeni mentorici, izmojstrili v ugodniški servilnosti, bo lahko tešila bogataše in druge starce. Sayuri z leti zraste v gejšo vseh gejš, v “gibljivo umetnino”, tako da jo bo mogoče dobro prodajati. Tudi njeno nedolžnost - po možnosti večkrat. Gejša mora pač služiti moškemu - in to se tu ne kvalificira za posilstvo, ampak za eksotični rajc. Film je preveč pudingasto razgledniški, preveč postersko dekorativen, preveč dickensovsko eteričen in navidez spoštljiv do japonskega fatalizma, da bi znal ženski, ki se utaplja v patriarhalni temnici, reči kaj več kot to, da ne prodaja seksa, svojega telesa, ampak le iluzijo seksa.

Prej narobe, patriarhalno temnico spremeni v estetsko doživetje. Gejša je epos, ki so ga belci posneli po bestsellerju belca in v katerem gejše - Japonke, heh - igrajo Kitajke, ki govorijo angleške. To je dovolj, da v Gejši vidite zelo čudno “kulturno” napravo. Kaj to pomeni, da Japonke igrajo Kitajke? Se je hotel Hollywood maščevati Japonski, ker je med II. svetovno vojno posilila Kitajsko? Ali pa se je hotel Hollywood le maščevati Japonkam, ker niso tako slavne kot Kitajke?

Ziyi Zhang in Gong Li sta Kitajki, ki ju pozna cel svet - poznate kako japonsko igralko? Vidite, ker Japonke niso prepoznavne in profitabilne, jih igrajo Kitajke. Ups, ali pa je hotel Hollywood reči: hej, zahodnjaki itak ne ločijo med Kitajkami in Japonkami! Je kaj bolj rasisitičnega? Ker pa je Gejša film o gejši, ki v zahodni fantaziji uteleša pojem servilnosti, lahko v njej vidite eksotični spiritualni pornič. Softcore za žensko populacijo, ki jo mentalno formatirajo reči a la Oprah Winfrey Show.

PROTI