urejanje »
https://www.mladina.si/99443/200620-kul-film-marcel_stefancic_jr-3/?f=gl0q0l9xs9770sit470lb9t971xb9

Francois Ozon / Ostanek časa

Le temps qui reste, 2005

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 20, 17. 5. 2006

Evropski auteurji so mefafizične meditacije o smrti zamenjali z “doživetimi” pamfleti o pravici do smrti - Pedro Almodovar v filmu Govori z njo, Isabel Coixet v Mojem življenju brez mene, Alejandro Amenabar v Morju v meni, Francois Ozon pa v Ostanku časa. Vsak izmed njih je to kakopak storil po svoje. Almodovar v obliki antimelodrame: gej se hoče poročiti z žensko, ki je že leta v komi.

Coixetova v obliki antiromance: umirajoča ženska sestavi top listo zadnjih želja. Amenabar v obliki antigrozljivke: tetraplegiku ne pustijo, da bi umrl. Ozon pa v obliki anti-Philadelphie: na smrt bolni gej se odpusti sam. Romain (Melvil Poupaud), zelo modni modni fotograf, izve, da ima raka in da bo živel le še tri mesece, kar ga tako podre, da se v hipu odtuji vsem bližnjim, tudi sestri in svojemu fantu, s katerim sta v rani mladosti - almodovarsko, ne, dovženkovsko - scala v cerkveno “sveto vodo”, zavrže kemoterapijo, se spove babici (Jeanne Moreau), ki se ji življenje prav tako izteka, in odrola v agonični, avtodestruktivni paralelni svet, prešpikan z drogo in apokaliptičnimi kvikiji, kot da bi hotel reči, da je evtanazija pravica, ne pa le mikrovalovni patos TV filmov, ki mislijo, da je film zadnja beseda o zadnjih stvareh.

ZADRŽAN +

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

Izrael je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov

Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Intervju

»Nekateri odseki avtocest potrebujejo širitev, ker so danes preobremenjeni«

Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa