Jasmila Žbanić, 2006 / Grbavica

Grbavica, zmagovalka letošnjega berlinskega festivala, prihaja zelo, zelo počasi. Jasmila Žbanić, sicer debitantka, hoče verjetno reči: hej, film se dogaja v mestu, povojnem Sarajevu, v katerem se tudi vojne rane celijo zelo, zelo počasi. Esmo (Mirjana Karanović), mater samohranilko, ki tolče dva mučna šihta, v tovarni in nočnem klubu, zato najprej srečamo na skupinski terapevtski seansi, ki na udeleženke deluje kot neke sorte narkoza, obenem pa je tudi povsem očiten signal, da Esmi hčerke - zdaj pubertetniške, uporniške Sare (Luna Mijović) - ni koncipiral Brad Pitt.

Esma je namreč Sari rekla, da je bil njen oče padli bosanski junak, kar je Sara kupila, toda ko hoče, da ji mati priskrbi uradno potrdilo, da je res hči padlega bosanskega junaka, kar bi jo odpeljalo na brezplačen šolski izlet, se začne mati nervozno prestopati, tako da je tudi nam jasno, da Esma prikriva nekaj travmatičnega, no, neizrekljivega. Sledi kakopak mala vojna generacij, vojne in povojne, ki je zaščitni znak sodobnega bosanskega filma in ki uči, da je občutek krivde tako hud, da ga bo treba deliti. Velika “skrivnost” vse skupaj malce naelektri, toda v bolj spretnih rokah bi ta film lahko preživel tudi brez “skrivnosti”. Je pa res, da je to edini način, da se dvigne nad like (oh, in situacije), ki bi jim lahko rekli “običajni osumljenci” in ki so od stereotipiziranja že tako dehidrirani, da izgledajo kot karikature, ki bi jih rešilo kvečjemu to, da bi jih igrala Mirjana Karanović. Carica.

ZADRŽAN