Naomi Kawase / Drevo sorodnih duš

Drevo sorodnih duš se začne z ultimativnim dogodkom: Shu in Kei, dvojčka, razigrano tekata po ozkih ulicah Nare, kričita in se smejeta, dokler Kei na lepem ne izgine. Brez pojasnila. Nikoli ga ne najdejo. Kar sledi, je antidogodek: 10 let kasneje Shu in njegova starša še vedno žalujejo. Življenje je šlo sicer dalje, toda vse v tem mestu, na teh ulicah in v njihovih odnosih jih spominja na Keija. Vse, kar vidijo, so sledi njegovega izginotja, njegove odsotnosti - in tega dogodka ne more zasenčiti noben drug dogodek. Živijo brez dogodka, brez spektakla, brez ekscesa.

Drevo sorodnih duš - podobno kot transcendentalni filmi Bressona, Ozuja, Tarkovskega, Kiarostamija, Malicka, Apichatponga in Dreyerja - gori počasi. Prihodnost je tu tako realna kot preteklost in tako fatalna kot budistična verzija večnosti, medtem ko tragičnost ni v senzaciji in ekscesu, ampak v odsotnosti ekscesa, posnetega iz roke.

(Dvor)

ZA