Gil Kenan / Hiša pošast

Steklenica Coca-Cole izgleda kot Mae West, ko miruje - Hiša pošast izgleda kot Kathleen Turner, ko ji prihaja. Gotovo se spomnite Telesne strasti (1981), v kateri ji je hotni, potni in motni William Hurt dahnil: “Ne bi smela nositi tega telesa!” Imela je telo, s katerim je premaknila Florido. Lahko bi premaknila vesolje.

Hiša pošast, ki sta jo producirala Steven Spielberg in Robert Zemeckis in ki požre vse, kar stopi na “njeno” zemljo (okna so oči, tepih je jezik, vrata so žrelo), je animirana, digitalno, se razume, toda ne tako kot Avtomobili, Svet igrač in Življenje žuželk, ampak tako kot Polarni ekspres: igralcem poberejo obraze in gibe in potem vse skupaj zrenderirajo v fotorealistični fantazijski show. Razlika je le v tem, da tu vse skupaj zrenderirajo v fotorealistični freakshow, v katerem za boleče metamorfoze primestne strašihiše poskrbi telesna strast Kathleen Turner: njeno mimiko so namreč digitalno pretvorili v obline zaklete, motene, demonične, kanibalske, pošastne hiše, v kateri obtičijo dva dečka in deklica Jenny, vsi trije na robu pubertete (hja, tik pred spolnim prebujenjem!), in ki se začne - še zlasti po infarktu svojega lastnika Nebbercrackerja (Steve Buscemi) - spektakularno pačiti, kremžiti, zvijati in tresti, kot da bi skušala zasenčiti svoje sorodnice iz Amityvilla in Ulice brestov... in kot da bi skušala replicirati Kathleenin big-bang iz Telesne strasti.

Hiša pošast izgleda kot vagina dentata, ki ve, kako potešiš hormonski, predadolescentski menage-a-trois. Mulcem, čigar starši bi lahko panično kriknili, hej, to je spolno nadlegovanje otrok!, ne preostane drugega, kot da si zaželijo veselo Noč čarovnic.

ZADRŽAN +