Michael Mann, 2006 / Miami Vice

TV serija Miami Vice (1984-89) je moške povezala z armanijevsko-versacejevsko eleganco, poziranjem, emtivijevskim glamurjem in kapučinskim kičem, tako da sta detektiva Crockett (Don Johnson) in Tubbs (Philip Michael Thomas) izgledala kot manekena v tematskem parku urbanega nasilja, prešpikanega z Reaganovo “vojno proti mamilom”. Zdaj je drugače: Crockett (Colin Farrel) in Tubbs (Jamie Foxx) se v Miamiju izgubita s tako lahkoto, kot se ameriški vojak izgubi v Iraku. Miami ni več svetal in razsijan, ampak mračen, neonski, tesnoben, stresen, vnetljiv. Obračuni med policaji in gangsterji, soldati kartelske narkomafije, izgledajo kot vojaški obračuni, kot slike iz Iraka - in ker so posneti z digitalko, izgledajo še bolj realistično, še bolj neposredno. Gangsterji niso več le prosti strelci, ampak armade, bolje oborožene in bolje budžetirane od policije. Hedonizem je bolj morbiden, Armanijeve obleke niso več liki, moški narcizem diši po impotenci. Med Crockettom in Tubbsom, ki sta videti kot nočni prikazni, ni več take kemije, pa tudi v njunih očeh ni več mačistične iskre, le še skepsa, melanholija in deziluzija.

To ni film o spopadu civilizacij, ampak film o koncu civilizacije. In seveda, uvodna operacija, s katero skušajo različne zvezne agencije potolči narkomafijo, spodleti zaradi notranje izdaje, zaradi “luknje” v agencijah - hja, še ena mala alegorija 11. septembra. In ko se Crockett in Tubbs potem infiltrirata v narkomafijo, da bi ugotovila, kje pušča, ko skačeta med Miamijem, Kubo in Paragvajem, ko skušata povezati “točke”, ko izigravata minorne trafikante, ko se prebijata skozi “celice” narkomafije in ko se pretvarjata, da sta hujša od mafijcev, izgledata kot agenta utopično-neodvisne kongresne komisije, ki preiskuje ozadje “napada” na Ameriko.

ZA