Brian De Palma / Črna dalija

Črna dalija je videti kot nadaljevanje oskarjevskega trilerja L.A. zaupno. Ni čudno, oba filma sta posneta po romanih Jamesa Ellroya. Kar pomeni, da smo spet v Los Angelesu po II. svetovni vojni. Da imamo spet dva policaja, neke sorte prijatelja, Buckyja (Josh Hartnett) in Leeja (Aaron Eckhart), ki ju kuri ista blondinka, Kay (Scarlett Johansson), le da je tokrat z enim izmed obeh, Leejem, tudi poročena. Da skušajo spet vsi - vključno s policaji in cipami - izgledati in govoriti kot filmski zvezdniki. Da iz vseh spet štrlijo korupcija, paranoja, fatalizem, psihoza, incest in snuff. In da tisti, ki se najbolj ekscesno trudijo, da bi izgledali kot filmski zvezdniki, spet umrejo.

Najprej kakopak umre Črna dalija, nesojena filmska zvezda, ki so jo leta 1947 našli več kot mrtvo - iznakaženo, prepolovljeno, neprepoznavno. Ellroy je na ta grizlijevski, nikoli razrešeni h'woodski umor obesil svojo noir fikcijo, Brian De Palma pa je zdaj to noir fikcijo spremenil v opero, okej, v jazz opero, ki skuša pokazati, da obstaja tudi alternativa estetiki, ki so jo sodobni filmi pobrali pri MTV-ju. Črna dalija (Mia Kirshner) najprej obsede Leeja - potem še Buckyja, ki ga začne kmalu obsedati tudi Madeleine (Hilary Swank), biseksualna hči magnata, na las podobna Črni daliji. Vsi so obsedeni z njenim truplom. Tako kot v Antigoni. In tudi konsekvence so take kot v Antigoni - pogubne za tiste, ki jo pokopavajo. Je pa res, da lahko pred njenim truplom kadijo - nič nima proti. Črna dalija je tragedija ljudi, ki jih je oblikovala filmska megla.

ZA +