David Frankel / Hudičevka v Pradi

Hudičevka v Pradi, posneta po bestsellerju Lauren Weisberger, je romanca brez romance - in drama brez drame. Film slepimi dilemami - in film z lažnimi alternativami. Film namreč zastavi vprašanje: ali bo neatraktivna bejba, ki izgleda predpotopno, uspela v svetu visoke mode? Jasno, ta alternativa je lažna. Zakaj? Ker možnost, da ne uspe, sploh ne obstaja.

Zakaj? Ker neatraktivno bejbo, ki izgleda predpotopno, igra lepotica, Anne Hathaway, ki jo v imenu drame pogršajo. Saj veste, nataknejo ji napačna oblačila, napačne čevlje, napačen make-up in napačno percepcijo realnosti: ko pride za asistentko k Meryl Streep, cinični, arogantni, avtokratski Cruelli DeVil prestižne revije (a la Vogue), ki diktira modne trende, se obnaša tako, kot da je prišla h kakemu zakotnemu tovarniškemu glasilu. Pogršajo in ponižajo jo zato, da bi jo lahko polepšali in povišali. Film hoče reči: lepota pride z uspehom. V resnici je ravno obratno: uspeh pride z lepoto.

Anne Hathaway je lepotica, ki lahko postane le lepotica. Nič, Hudičevka v Pradi je tavtologija brez drame. In kot rečeno - brez romance. bo Anne Hathaway po prestopu v svet visoke mode ostala s svojim zvestim, simpatičnim, skromnim fantom (Adrian Grenier), ali pa se bo vdala osladnemu, domišljavemu modnemu reporterju (Simon Baker)? Šur, tudi ta alternativa je lažna - tako lažna, da zakriva razgled na laži modne industrije. Rekli boste: hej, ampak to je parodija modne industrije. Že, toda vsaka parodija modne industrije še ni parodija modne industrije. Lepo prosim: ali je lahko parodija modne industrije film, ki uči, da lahko žensko odreši le moda? Oh, in ne le odreši, ampak tudi naredi. Ustvari.

PROTI