David R. Ellis / Kače na letalu

Če bi s Havajev na sojenje v Los Angeles odpeljali kronsko pričo, ki naj bi razkrinkala velikega gangsterja, pa bi to pričo potem med letom - hja, na letalu! - smrtno pičila kača, recimo v tiča (ali pa v bradavico, če bi šlo za žensko), bi se verjetno režal celo javni tožilec. Film Kače na letalu je iz tega testa - in ne jemlje se resno. Ko je dober, izgleda kot odvod Šunda - ko je slab, izgleda kot parodija filmov katastrofe, recimo Letališča. Toda ko je dober, je slab, in ko je slab, je še slabši. Strah pred letenjem napihne v sarkastični Grand Guignol, za dobro mero pa navrže še na stotine strupenih kač, saj veste, namesto teroristov.

Neville Flynn (Samuel L. Jackson), efbiajevec, ki na sojenje v Los Angeles pelje kronsko pričo, dahne: “Dovolj imam teh jebenih kač na tem jebenem letalu!” Film bi lahko mirno naslovili tudi: Motherfuckin' Snakes on a Motherfuckin' Plane. Ha! Toda jebeno ni le letalo in jebene niso le kače, s katerimi skuša mafija utišati pričo - jebeni so vsi. Potniki, kronska priča in on, Sam the Man, ki kače ustavlja z vsem, kar mu pride pod roke, tudi z gasilnim aparatom, elektriko in pištolo. Včasih jih preprosto zmečka, zmendra, zgazi. Kače so morda res jebene, toda boljše - hočem reči, primernejše in priročnejše - so od islamskih teroristov. Samo pomislite, s kačami lahko počne, kar hoče. Lahko si da duška. Ne, ko pobija kače, mu domišljije ni treba krotiti - vse je dovoljeno. Zdaj pa si predstavljajte, da bi bili na tem letalu namesto kač islamski teroristi: točno, Jackson bi se moral zadrževati. Ne bi mogel niti smel do konca. Ostati bi moral v okviru politične korektnosti. Pop nihilizma, šovinizma in sadizma - oh, in vseh frustracij nacije - ne bi mogel izživeti. Ker pa ima proti sebi kače, se lahko katarzično izživi. Lahko jim počne vse tisto, kar bi počel islamskim teroristom, pa jim ne more. Ne sme. Le v Abu Grajbu. Namesto nad motherfuckin' al-Kajdo se znese nad motherfuckin' kačami. Con gusto.

ZADRŽAN