Abbas Kiarostami / Veliki plan

Sabzian, brezposelni, ločeni iranski desperado, je cinefil, nor na filme iranskega auteurja Mohsena Makhmalbafa, v katerem vidi “portretista svojega trpljenja”. Še več, na filme Mohsena Makhmalbafa je tako nor, da ne loči več med sabo in njim - po malem se ima za Mohsena Makhmalbafa. Ko se na avtobusu zlaže, da je napisal scenarij za Kolesarja, ki ga je posnel Makhmalbaf, se počuti bolje kot prej. Film - igranje vlog - vrača samozavest. Še bolje pa se počuti, ko pride do premožne teheranske družine, ki se ji predstavi kot Mohsen Makhmalbaf. Vau, Mohsen Makhmalbaf! Tudi za njih je Makhmalbaf bog. Tudi oni bi radi, da bi njihovo življenje postalo film. In ko jim razkrije, da bo svoj novi film posnel v njihovi hiši, zastrižejo z repom - gostijo ga, mu laskajo, celo denar mu posojajo. Le zakaj ne - Sabzian začne namreč s pripravami na snemanje. Vse ima pod kontrolo. Vsi ga ubogajo. Že ko se le pretvarja, da je režiser, ima orjaško oblast, zato si lahko živo predstavlja, kakšno oblast bi šele imel, če bi bil res režiser. Toda potem ga razkrinkajo, primejo in postavijo pred sodišče.

Abbas Kiarostami, drugi veliki iranski auteur, je posnel najprej sojenje, potem pa je pridobil še dovoljenje vseh vpletenih strani, tako da je posnel Veliki plan, metafikcijsko dramatizacijo te velike cinefilske iluzije, ki je pokazala, da ni problem v tem, da ljudje ne ločijo več med filmom in realnostjo, ali pa v tem, da življenja ljudi ne morejo postati filmi, ampak prav tem, da življenja ljudi lahko postanejo filmi: Sabzian v filmu igra samega sebe, pa tudi teheranska družina igra samo sebe. Vsi so torej dobili svoj film. Nihče ni izvisel. Razen realnosti, v kateri so vsi le tisto, kar nočejo biti... ee, igralci vlog, ki jih ne marajo.

(Kinodvor)

ZA +