Stefen Fangmeier, 2006 / Eragon

Stefen Fangmeier je specialist za digitalne vizualne efekte, kar potrjuje dejstvo, da jih je superviziral pri mnogih hitih, recimo pri Terminatorju 2, Jurskem parku, Twisterju, Reševanju vojaka Ryana, Viharju vseh viharjev, Znamenjih, Gospodarju in bojevniku in Zaporedju nesrečnih dogodkov, ki so bili zanj očitno zaporedje srečnih dogodkov: omogočili so mu, da je lahko tudi sam režiral film. Toda ironično, Eragon je le ena izmed mnogih h'woodskih fantazij, ki ne potrebujejo režiserja, ampak le specialista za digitalne efekte.

Malce potegne na Vojno zvezd, pa četudi je le vojna digitalnih efektov. Malce potegne tudi na Gospodarja prstanov, toda le po epski pretencioznosti - v resnici je le napihnjena verzija filma Dungeons & Dragons, v katerem je Jeremy Irons igral diaboličnega Profiona, glasnika kaosa, ki je pohal puč proti Imperiju. Okrog je mrgolelo zmajev. V Eragonu, prav tako polnem zmajev, je Irons na “naši” strani, kar pomeni, da priskoči na pomoč Eragonu (Edward Speleers), fantu iz mračne, kvazisrednjeveške Alagaesie (ne Srednji svet, ne Izmer), potencialnemu jezdecu zmajev, ki najde zmajsko jajce (“magični prstan”), s katerim krene na odisejado (a la Frodo), ki ga - v družbi likov s čudnimi imeni, vključno s pritlikavci - pripelje na muho diaboličnega sauronskega kralja Galbatorixa (John Malkovich), vrednega impičmenta. Nič, še eno ameriško hrepenenje po vodji, ki bi naredil red in vodil nacijo. Sodeč po Eragonu bo “kolateralna škoda” ob zamenjavi režima v Ameriki taka kot v Iraku.

ZADRŽAN