Tony Scott, 2006 / Deja vu

Ob vsej protiteroristični histeriji, ki je zajela letališča in letala, so vsi skupaj pozabili na trajekte, ki plujejo po Mississippiju: ne, na trajektih ni protiteroristične kontrole. In Deja vu se začne z apokaliptično eksplozijo trajekta, ki je na tem, da izpluje iz postkatrinskega New Orleansa. Tony Scott bi lahko Deja vu od tu zarolal, kamor bi hotel. In natanko to žal tudi stori, ko vladnega detektiva Carlina (Denzel Washington) pripelje do ene izmed žrtev, bejbe (Paula Patton), za katero se izkaže, da je umrla že pred eksplozijo, in do FBI-ja, ki je skrivaj izdelal “Sneguljčico”, futuristično mašino, s katero je mogoče življenje vsakogar spremeniti v film, ki se lahko potem vrti le v “realnem času”, in za katero se izkaže, da je v resnici časovni stroj, ki Carlinu omogoči, da odpotuje v čas pred eksplozijo.

Hu! Film bi bil morda banalen, če se ne bi Scott s svojim značilnim cinefilskim superdizajnom tako zelo trudil, da to prikrije - tako pa je le pretenciozen. V vsakem kadru obljublja več, kot v naslednjem da, zato v svojem meditiranju o stanju filma, družbe Velikega brata in ameriške paranoje ne zamudi nobenega deja-vuja.

ZADRŽAN +