Marc Forster / Bolj čudno kot fikcija

Ljudje v glavnem živijo rutinsko, enolično, birokratsko, vsak dan se jim dogajajo iste reči, toda zjutraj, preden odidejo v službo, se kljub temu gledajo v zrcalo, ker je to pač edini način, da se sami sebi zdijo junaki. Harolda Cricka (Will Ferrell), uslužbenca davkarije, sicer tipičnega rutinerja z birokratskim pogledom na življenje in nase, ta antihumanistični, mizantropski narcizem pošlje v cono somraka: med jutranjim ščetkanjem namreč zasliši glas. Vsaj tako se mu zdi. Najprej misli, da glas prihaja iz zobne ščetke, potem misli, da govori njegova kravata.

Njegova psihiatrinja (Linda Hunt) meni, da ga muči shizofrenija, toda problem je v tem, da je glas, ki ga sliši Harold, bolj artikuliran, bolj stiliziran in bolj literaren od samega Harolda, ki ima v glavi očitno pisatelja - no, pisateljico, ki pripoveduje njegovo zgodbo. Razlog več, da po srečanju s profesorjem literature (Dustin Hoffman) ugotovi, da njegovo zgodbo na žalost pripoveduje pisateljica (Emma Thompson), ki slovi po tem, da svoje like na koncu vedno ubije, da torej ne nastopa v komediji, ampak v tragediji. Šit - in ravno zdaj, ko se je zaljubil! Zgodi se mu nekaj, kar je bolj čudno od fikcije - metafikcija. Film Bolj čudno od fikcije izgleda kot Trumanov show, ki se vrti v glavi Johna Malkovicha, Harold - bolj Arthur Dent kot Josef K. - pa kot alegorija Busheve tihe večine, ki od vegetiranja in nekontroverznosti halucinira in ki je pripravljena umreti za umetnost.

ZADRŽAN +