Brian Robbins, 2007 / Norbit

Norbit je odgovor na vprašanje, zakaj Eddie Murphy ni dobil stranskega Oskarja za vlogo v Sanjskih puncah. Norbit je namreč komedija, ki ni smešna - film, ki ga je konec, ko vidite napovednik. Ali pa plakat. In kot veste, je Eddie ponorel, ker ni dobil Oskarja - celo dvorano je zapustil. Verjetno se mu je zdelo, da je v Norbitu pokazal večji igralski razpon kot Alan Arkin v Naši mali mis - in večjega kot Forest Whitaker v vlogi Idija Amina Dade. Eddie, ki očitno ne more pozabiti Trčenega profesorja, igra tri like: Norbita, malega, milega, nemočnega črnca, ki bi lahko igral strica Toma, svojo tolsto, masivno, groteskno, rasputinsko, cca. 300-kilsko ženo, ki bi bila lahko poster-girl za dokumentarec Super veliki jaz, in zoprnega, rasističnega Korejca, ki je preživel Prosti pad, sicer lastnika sirotišnice, na katero po malem mislijo vsi, kar naj bi film prilepilo na inspirativni humanizem Disneylanda.

Eddie pofuka samega sebe - in to v več smislih. Ne le da se dobesedno pofuka, ampak rasne in etnične stereotipe tako imbecilno glorificira, da za domišljijo kukluksklana pusti bolj malo. Srhljivo ni to, da je hotel Oskarja za Sanjske punce, ampak to, da je Norbita posnel pri polni zavesti - če bi bil nor, bi Oskarja hotel za Norbita, ne pa za Sanjske punce.

ZELO PROTI