Kevin Munroe / Ninja želve

Ninja želve so v kinu debitirale leta 1990, ko je staremu Bushu do konca zadnjega mandata manjkalo toliko, kot do konca zadnjega mandata manjka malemu Bushu. Ko so Ninja želve debitirale, je stari Bush z enim očesom že mislil na I. zalivsko vojno, zdaj, ko so se vrnile, pa se lahko mali Bush le še z nostalgijo spominja, kako je pred štirimi leti mislil, da bo II. zalivska vojna trajala toliko kot prva. No, Ninja želve - tokrat v animirani, digitalni, bolj mračni, četudi ne gothamsko mračni verziji - ponujajo nekaj optimističnih, patriotskih odgovorov na vprašanje, kako dobiti “vojno proti terorju”.

Potrebuješ troje: konsenz, realnega sovražnika in modrega mentorja, ki ti pokaže pot. Ko se film začne, je želvji kvartet - Leonardo, Donatello, Michelangelo in Raphael - razsut. Vsaka ninja želva živi zase. Toda ko Ameriko ogrozi diabolični industrialec, stopijo skupaj, jasno, pod taktirko one ostarele, scuzane, umne zen podgane, njihovega Yode. Ergo: konsenz, realni sovražnik in umni mentor - vse tisto, česar Bush nima.

ZADRŽAN