Sylvester Stallone, 2006 / Rocky Balboa

Rocky Balboa izgleda tako kot prvi Rocky, tako kot drugi Rocky, tako kot tretji Rocky, tako kot četrti Rocky in tako kot peti Rocky: Rocky v krizi... izziv... adrenalinski trening... muzika Billa Contija... veliki match... runde... mesar Paulie v kotu... pršenje testosterona... Rocky, ki mučeniško joče, hrope in ječi... in finalni freeze-frame. Rocky se spet vrne, ker je izzvan: TV kanal, specializiran za boks, namreč oznani, da je računalniška simulacija pokazala, da bi Rocky na vrhuncu svojih moči premagal Masona Dixona (Antonio Tarver), trenutnega svetovnega prvaka v težki kategoriji, toda Mason simulaciji ne verjame in ob tem tako sika, da lahko vse poti vodijo le še v Las Vegas.

In tako se 60-letni Sly Stallone udari z aktualnim svetovnim prvakom v težki kategoriji. Rekli boste: to je noro, neumno, nemogoče, absurdno, za lase privlečeno - ne, v resnici ni. Naj vam pojasnim, v čem je trik. Rocky ni namreč niti lik niti oseba, ampak stanje duha, še več - ideologija. Rocky je zmaga vsega tistega, kar definira ameriški značaj: individualizem, vztrajnost, podjetnost, izkoriščanje priložnosti, samozadostnost, ugonabljanje iz ljubezni do poklica, tekmovalnost in manifestna usojenost. Rocky je ideologija, ki Američanov ne nagovarja le k zaupanju vase ali pa v Ameriko, ampak tudi k zaupanju v zaupanje. Rocky se upokojuje že 30 let, pa se ne more - ideologija se ne more upokojiti. Ideologijo lahko igra tudi stoletnik.

ZADRŽAN