David Cronenberg / Smrtne obljube

Ni človeškega telesa, ki ga David Cronenberg ne bi hotel odpreti, razdreti in iznakaziti, zato ne čudi, da telesa v njegovih filmih - Shivers, Rabid, Brood, Skanerji, Videodrom, Muha, Trk, Dead Ringers ipd. - vedno doživljajo parazitske invazije in mutacije, ki niso le retorične figure, ampak prave kirurške inštalacije in darwinistične kontrarevolucije.

Razlog več, da so Smrtne obljube gangsterski film, v katerem se ruski mafijci, bazirani v Londonu, pobijajo izključno z noži, v glavnem s takimi, ki razvrstitev organov v človeškem telesu povsem spremenijo, medtem ko grlo prelevijo v fontano di Trevi s twistom. Štiriminutni prizor, v katerem se goli, tetovirani ruski “grobar” (Viggo Mortensen), sicer šofer mafijskega bossa (Armin Mueller-Stahl), v savnastem javnem kopališču, obveznem prizorišču rusko-mafijskih gangsteriad, nožka z dvema mafijskima killerjema, je sicer dobra, kinetična študija antidarwinistične mutacije, problem je le v tem, da vse ostalo - zgodba o porodničarki (Naomi Watts), ki jo dnevnik neke umrle porodnice pripelje v turbulentni podsvet ruske mafije, prostitucije, trgovanja z ljudmi in evropskega sna - preveč potegne na film, ki bi lahko posnel tudi kdo drug.

ZADRŽAN +