Film / Lady Chatterley

Če ste kdaj videli Leanov epos Ryanova hči, potem se gotovo spomnite tistega prešuštnega fuka, med katerim narava - drevje, listje, travne bilke ipd. - melanholično meditira o orgazmirajočem obrazu Sare Miles. Nič, David Lean je hotel pokazati, da je narava tako senzualna, erotična in orgazmična kot obraz Sare Miles. Lady Chatterley, ekranizacija “preklete”, “škandalozne”, “cenzurirane” klasike D.H. Lawrencea (okej, predzadnje verzije te klasike, “John Thomas and Lady Jane”), skuša ta prešuštni fuk napihniti v transcendentalno meditacijo o fuku, kot bi jo posnel tajski auteur Apichatpong Weerasethakul, ki ob soočenju z naravo ne izgublja besed, ampak misli tudi na njen orgazem.

Constance Chatterley (Marina Hands), frustrirana žena hladnega, paraliziranega aristokrata (Hippolyte Girardot), mučenica mrtve, povojne družbe in talka sterilne, rigidne folklore, ki ne misli na njen orgazem, sreča nižjekastnega logarja (Jean-Louis Coulloc'h), moževega mezdnega “sužnja”, rustikalnega divjaka, ki mu pride že ob misli na njen orgazem. Ko se jima pridruži še narava, je to popolni transcendentalni fuk v troje. Film, ki vso filozofsko ekstazo prepusti naravi, skuša pomagati Lawrenceu, toda bolj bi mu pomagal, če bi bil krajši in če bi arhaično nudo tekanje po dežju in postkoitalno posipavanje s cvetjem prepustil harlekinskim romancam, v katerih erekcija deluje tako šokantno kot v Lady Chatterley.

(Cankarjev dom)

ZADRŽAN +