Andy Tennant / Ni vse zlato, kar se sveti

Film Ni vse zlato, kar se sveti je slab - in to agresivno slab. Ko je dober, je slab, toda ko je slab, to poudari. Še posebej pa poudari vse tisto, kar je v klišejih najbolj neznosno. Vedno znova. Nehote. In kar je najhuje: s to svojo slabostjo nas skuša zabavati. Vsi, ki poplesujejo po platnu, so očitno prepričani, da se imamo mi v kinu tako dobro, kot so se imeli oni na snemanju. In vsi nam ves čas namigujejo: glejte, kako fajn se imamo! Le kako se ne bi imeli fajn? Kaka dva meseca so preživeli na Karibih, kjer so s tal pobirali to, kar je tja iz rok in ust padlo Johnnyju Deppu, alias kapitanu Jacku Sparrowu. Okej, ne s tal, ampak iz morja.

Film Ni vse zlato, kar se sveti je le mali oportunist, ki se šlepa na Pirate s Karibov (oh, pa na Pozabljeni zaklad, Lov za zelenim diamantom itd.), le da sta Matthew McConaughey in Kate Hudson ves čas brez kostuma. On je entuziastični, infantilni lovec na potopljene zaklade, ona pa njegova stereotipna eks - ponovno ju združijo izgubljeni, potopljeni, pozabljeni zaklad iz 18. stoletja, ki zanesljivo obstaja (vsaj če vprašate McConaugheyja), in trije špekulanti, tajkunski Donald Sutherland, plebejski Ray Winstone in reperski Kevin Hart, ki so prav tako prepričani, da si tega potopljenega zaklada niso izmislili le scenaristi filma, v katerem nastopajo. Toda lovcev na zaklad je toliko le zato, ker si jih je bilo treba dobesedno izmisliti - to, kar si imata povedati McConaughey in Kate Hudson, je namreč manj, kot si imajo povedati amebe na dober dan. In ko tako gledamo, kako se film muči, da bi prišel do konca, podvomimo, da je 18. stoletje sploh kdaj obstajalo.

ZELO PROTI