Roman / Paradiso I., II.

Literarna limuzina za profesionalce.

Gre torej za krepak literarni zalogaj, zato najprej napotilo tako imenovanim nedeljskim bralcem: "Ubog je, ki hoče potovati skozi Paradiso, kot bi potoval skozi knjigo meseca, skozi hlastno televizijo na papirnem zaslonu običajnih romanov ..."

Kaj pa bralci, ki so si priborili članstvo v klubu "posvečenih" oziroma "se našli" V iskanju izgubljenega časa, preživeli spopad z Uliksesom ...)? Prvič, Paradiso jih postavlja pred eno najnapornejših, pa tudi jezljivih nalog, saj se težave - kot da bi pisatelj (1910-1976) hote zaviral užitek branja - kar nizajo. Na primer: pisatelj skozi roman (730 strani) tke pripoved o življenju nekaj kubanskih družin s preloma stoletja, s karseda podrobnimi opisi obdobja, zemljepisa, pohištvene opreme, gastronomije, oblačenja itn., hkrati pa se sami liki (beri: junaki) gibljejo izven vsakršne zgodovinskosti ... Drugič, roman je brez vsakršnega zapleta; - in tretjič, pripoved poteka na več ravneh: od preprostega biografskega obujanja spominov, preko povečernih (domišljenih) skrajnih erotičnih situacij, pa do - bajk in basni ... Skratka, kaj ubožen povzetek knjige, ki povzetkov ne prenese.

Ampak, rez je storjen. In bralec se nehote identificira v tisti kitajski zgodbi o popolnem rablju: kot obglavljenec, ki še vedno stoji na nogah in ve, da se mu bo ob prvem kihu glava skotalila po tleh.

Umetnina najvišjega ranga, ki pa bo (prav zaradi tega!) le stežka naletela na svoje bralce.