Humanistika / Deset božjih zapovedi

Ali Mojzesove in Kristusove postave lahko najdejo svoj smisel tudi v sodobnem življenju libertinov?

Tekst ni pisan kot katekizem in tudi avtor ni misijonar, ki bi prepričeval nevernike, da jim bo verovanje v Boga napolnilo duše in srca. Pa vendar, izhodišče je vprašanje, zakaj tako starodavne zapovedi učinkujejo še danes. Kaj je torej v njih, kar jih dela nadčasovne in s tem božanstvene?

Vzemimo smrtni greh požrešnosti. Redni verski post je blagodejno vplival na človeško telo, saj je služil kot preventiva proti holesterolu, obenem pa je preprečeval učinke človeških zasvojenosti s hrano. "Odvisnost od hrane namreč pomeni, da človek čedalje več življenjskih vsebin (zlasti čustvenih) nadomešča in prekriva z okušalno-vohalnimi impulzi, združenimi z otroškimi podobami varnosti, ugodja, nežnosti, topline." Lenobne možgane, ki se ukvarjajo predvsem s prehranjevanjem, post prisili, da si poiščejo novih vsebin.

Humanistično besedilo uspeva v izjemni berljivosti, kar sicer ni značilnost tega žanra. Pisec svoja medicinska znanja prestavi iz njihove ezoteričnosti v antropološki esej, ki mu daje takt prvinsko veselje do razmišljanja. Pri čemer pa je paradoksalno celo bolj papeški od papeža. Medtem ko bi rad Janez Pavel II. predvsem napolnil cerkve, Ihan vidi v maši obred, ki bi lahko tako pretresel dušo, da bi človeka primoral k obnovi zaveze z Bogom in soljudmi. Tu pa je sodobna Cerkev le hladna institucija, v kateri si verniki med mašo le mehanično podajo roke, medtem ko si na dobrem rock koncertu tako pretresen do dna duše, da si pripravljen z neznanci padati v objem, jokati na njihovih ramenih in se z vsakim človekom v množici čutiti najtesneje povezan.

Skratka, knjiga o moderniziranem Bogu.