Prešerniana / Umreti ni mogla stara Sibila

Vplivi antike na Prešernovo pesnikovanje.

Prešeren v slavnem Krstu pri Savici preoblikuje padec Troje in pobeg Eneja iz premaganega mesta. V Apelu in čevljarju najdemo vpesnjeno zgodbo o prigodi grškega slikarja Apela, v katero je zašiljen cenzor Kopitar. Prešernova sentenca kogar bogovi ljubijo, umrje mlad je veljala za gnomični izrek že za Menandra, se pravi pred dvema tisočletjema. Boleči sladki "vrbasti" spomin na domačo vas najdemo pri Tibulu: krpa zemlje mi zadošča, dovolj mi je postelja skromna, kakšno veselje, leže poslušati vetra besnenje, kadar se ljubo dekle stisne ti v nežen objem. V Konceptu (v izdaji v "Krajnski čbelici") predstavlja pojme z antično mitologijo: ko bukve rasejo, ko Hidri kače glave so zrasle.

Pri Prešernu je torej najti številne antične reference, toda pri njem ni šlo za presajanja, temveč za gradbene kamne novo ustvarjane poezije. Ko pa je njegov sodobnik Janez Cigler objavil v slovenski verz prestavljeno ezopovsko basen, je takoj udaril po njem z epigramom o višnjegorskem polžu.

Knjiga kot celota je pretanjena študija, ki je pozorna na šolske učbenike, po katerih so učili Prešerna, na njegova pisma, na spremembe v tekstih njegovih verzov po različnih izdajah, predvsem pa prinaša številne citate antičnih avtorjev, ki se razkrivajo kot studenec Prešernovega navdiha.

V poplavi sodobnih knjižic o Prešernu je to delo, ki prinaša nekaj substancialno drugačnega, ko nam predstavi, do kakšne stopnje je bil antični svet vsebovan v mentaliteto izobraženstva Prešernove dobe.