Uvodnik / Grega Repovž: Teden odločitve
Vladavina prava. Sintagma, ki ji ni kaj oporekati. Toda, ali živi tudi kot koncept, s katerim se nasploh merijo poteze političnih in drugih oblasti?
Oči polovice Slovenije so uprte v 13 poslancev Desusa in SMC, ki se izrekajo o tem, ali bo vlada padla ali ostala. Ta peščica bo odločila, kako se bo v prihodnje godilo dvema milijonoma ljudi. Breme odgovornosti je težko; kako bodo glasovali, pa morda v tem trenutku vsi še sami ne vedo.
Napoved konstruktivne nezaupnice Janševi vladi na začetku leta 2021 napoveduje burno politično leto. Vanj stopa sedanja vlada formalno kot manjšinska vlada, toda s potrebno in zadostno politično podporo drugih strank. Na drugi strani je opozicija KUL v politični aritmetiki na slabšem. Njen politični kapital je dejansko večji od formalnih možnosti zmage, opozicija ni pripravljena dovolj tvegati za normalizacijo družbenih razmer. Država se je tako znašla v slepi ulici. Sedanja vlada ni kos ne epidemiji in ne ekonomskim izzivom, država dobiva vse bolj fašistoidno obliko. Na drugi strani je dolgoletna učna ura vladnih menjav za opozicijo španska vas. V Sloveniji smo v tridesetih letih preigrali vse, kar ti nesrečniki danes izumljajo na novo. Država se s tiho privolitvijo večine spreminja v avtokratsko drugo republiko. Epilog takšnega samodrštva smo videli v spodletelem pouličnem prevratu v Washingtonu. Ekonomske posledice sedanje politične zmešnjave bodo večje in globlje od gole statistike. Slovenija je večino svojih razvojnih prednosti že zapravila, druge pa še bo.
V zadnjih letih je bilo pred stavbo državnega zbora v Ljubljani na desetine, morda stotine protestov vseh možnih političnih barv. Že tradicionalno se ljudska jeza usmerja v stavbo, ki naj bi simbolizirala demokracijo. Ljudje vanjo kričimo, ji razkazujemo naše transparente, včasih vanjo celo zalučamo kako granitno kocko. Prazna stavba nemo bolšči nazaj v nas. Včasih jo varujejo kilometri ograje in armada robocopov, drugič pred vrati nerodno stojita le dva navadna policista. V resnici bi bilo vseeno, tudi če bi pustili vrata na stežaj odprta, kajti protestnikom še nikoli ni prišlo na pamet, da bi v stavbo dejansko vstopili – celo na vrhuncu ljudskih vstaj ne. Protestiranje pred parlamentom je namreč le nekakšna gledališka uprizoritev ljudske moči (»glej koliko nas je, lahko bi jih vse odnesli!«), ki pa se lahko zgodi zgolj pod predpostavko, da ljudstvo te moči nikoli ne bo poskušalo uveljaviti. Če bi prestopili tisto čarobno mejo, bi se morda morali soočiti s šibkostjo naših gibanj.
Če so institucije stkane iz pajčevine, državni uradniki iz korupcije, oblast iz mitov in kriminala, potem je razumljivo, da se tisto, kar imenujemo država, pred našimi očmi seseda samo vase, s potresom, z epidemijo pa pridejo na površje vsa ničevost države, vsa puhloglavost in beda njenega vodstva, še očitnejša postane globoka, nezaceljiva rana korupcije in minoriziranja državljanov. Potres v najrevnejši, desetletja namerno uničevani regiji, kjer so nekoč skupaj živeli Hrvati in Srbi, je bil dovolj za dokončno uničenje tega zanemarjenega dela Hrvaške, le 40 kilometrov oddaljenega od prestolnice. Se je res moralo porušiti skoraj 20 tisoč razmeroma novih hiš, menda obnovljenih po vojni, leta 1995?
15. 1. 2021 | Mladina 2 | #MLADINA_PLACLJIVO#
Dva leva / Vlado Miheljak: Gospostvo zla na preizkušnji