Uvodnik / Grega Repovž: Konec prvega polčasa
Ljubljanski župan je sredi najtrše zime in v času epidemije s prepovedjo množičnega druženja poslal varnostnike in angažiral močne policijske enote, ki so asistirale pri začetku rušenja tovarne Rog. Zoran Janković, mojster prebrisanosti, je kot direktor Mercatorja v trenutku, ko je Spar najavil gradnjo velikega centra Aleje v Šiški, kupil sosednji travnik in potem kot neposredni sosed dolga leta vlagal tožbe zoper gradbena dovoljenja in tako za desetletje onemogočil trgovskega tekmeca. A če opustimo osebni slog vladanja, kaj je argument uničenja projekta Rog? Župan pravi, da bo v novem Rogu dobilo prostor 500 umetnikov, lični projekt pa bo stal 27 milijonov. Lepo, toda toliko artistov je v stari tovarni delovalo že zdaj in se ni pritoževalo nad delovnimi prostori, ki so jih sicer sami obnavljali in opremljali. Zakaj plačati več kot dva ducata milijonov za nove prostore kulture, ko pa reč v popolnosti deluje že sedaj? Kultura kot polje domiselnosti in iznajdljivosti je namreč tu zbirala množico akterjev, ki je udejanjala svojo energijo v druženju in ustvarjanju. Na pogled resda niso podobni obiskovalcem gala prireditev v operah in teatrih niti pripadnikom alternativne jet-set kulture. Nekateri jih opisujejo kot levičarske anarhiste, nekateri drugi jih imajo za mračnjake, ki ne spoštujejo reda in si prisvajajo mestno lastnino.
Tanja Starič si v nedavnem pogovoru s premierom Janšo o epidemiji ni upala postaviti niti enega kočljivega vprašanja. Novinarko Odmevov nacionalne tv je ohromila njena drža in pokončale so jo njene siceršnje novinarske kvalitete. Intervju je bilo mučno gledati.
Plačni sistem je spet postal torišče političnih zapletov in nenavadnih obratov. Minister Hojs je z neprimerno javno objavo plač vnovič prispeval k politični degradaciji države. Hkrati pa uresničuje napoved predsednika Janše o izstopu dela policije iz enotnega plačnega sistema. Janševa vlada je leta 2008 z Virantovo plačno reformo uveljavila ta sistem, sedaj ga želi opustiti. Njegovi zagovorniki in nasprotniki so vmes večkrat spremenili stališče in politične barve, tudi stroka je pri plačah postala slabokrvna. Toda zgodovinska praksa je dokazala, da je enotni plačni sistem od samega začetka zgrešen projekt. Nikoli ni zaživel, ni ga mogoče popraviti, kvečjemu pametno razstaviti. V tem je podoben socializmu in usodnim zablodam političnega inženiringa, le da tokrat z desne. Namesto enotnega potrebujemo kvečjemu skupni plačni sistem. Za zdaj je iskanje te alternative zgolj Sizifovo delo. Janševa ekipa temu ne bo kos, zaletavi Hojs pa je tako ali tako že v Zevsovem Tartarju.
22. 1. 2021 | Mladina 3 | #MLADINA_PLACLJIVO#
Dva leva / Vlado Miheljak: Trije veličastni