Uvodnik / Grega Repovž: Iluzija, da naslednji poskus obstaja
Na besedah postavljeni svetovi
Italijanski filozof Umberto Galimberti se je na pojem socialna distanca odzval: medosebne razdalje ne bi smeli imenovati socialna, ampak virusna. Če začnemo mešati pojme in izraze bo katastrofa. Fizično smo oddaljeni zaradi virusa, ne socialnosti. Uporaba pojma socialna distanca ljudi zapre v mehurčke, ne da bi se družili med seboj, ko pa bi govorili o virusni razdalji, bi pač druženje na prostem gojili na razdalji dveh korakov več kot običajno. Posledica je po njem razstikanje med ljudmi, ker se izogibajo kakršnemukoli fizičnemu srečavanju. Eno se je namreč srečati z osebo telesno, z obrazom pred očmi, nekaj povsem drugega pa govoriti s podobo iste osebe.
Pahor nam spet enkrat pridiga o dialogu, prejšnji teden pa je ugledala luč sveta peticija, ki poziva slovensko politiko k pomirjenju in sodelovanju v kriznem času. Na prvi pogled razumno – imamo epidemijo, bližajo se gospodarska kriza in vsakovrstne težave, zakaj se torej politika ne bi poenotila o nekaj prioritetah.
Vladno soglasje glede letošnjega vpisa na visokošolske zavode je še ena od komaj verjetnih političnih zapletov in ideoloških atavizmov Janševe vlade. Ustvarjanje kaosa na področju izobraževanja prinaša eno najbolj usodnih in dolgoročnih negativnih učinkov za razvoj te države in družbe. Dolgoročno zaprtje šol je daleč največji neuspeh vladnih protikoronskih politik. Mladi in ne starejši so največja žrtev te pandemije. Škoda izgube človeškega kapitala je nevidna, toda najdražja. Fizično zdravje in smrt je eno, psihično počutje in duhovno umiranje nekaj drugega. Vladni zaplet z univerzitetnim razpisom in celotno večmesečno eksperimentiranje s šolsko vertikalo sta grozljiva primera oblastnih namer. Žal razkrivata tudi nesposobnost in nemoč šolnikov na drugi strani. O neodgovornem ravnanju premiera in nesposobnosti resorne ministrice tu ni nobenega dvoma.
Če bi po tem dogodku posneli film, bi bila to saga o zlizanosti kriminalcev in pravosodja, o polpismenem veljaku, ki mu je politika skupaj s pravosodjem omogočila brezmejno bogatenje, obvladovanje in nato uničenje javnega prostora, pustošenje kulturnih, pomorskih dobrin … Bila bi ekranizacija dejanj človeka, ki promovira tezo, da politika ni nič drugega kot golo trgovanje z vplivom. In še prav ima, saj bi bil to film o Hrvaški s farsičnimi prvinami zaradi cenenega burkaštva glavnega junaka, za katerim pa se dejansko skriva prebrisan prevarant, no, v resnici bi bila to dokumentarna upodobitev splošnega grozljivega stanja v državi, ki že tri desetletja deluje tako, kot delujejo slavne mafijske družine.
Verjetno nisem edini, ki je izbruh epidemije pred letom dni doživel kot zgodovinsko prelomnico. Ne, prelomnica ni prava beseda – dogajanje sem občutil kot ponoven zagon zgodovine, kot njeno prebuditev iz dolgega spanca. Tista rutina »kuća poso kuća poso«, v kateri smo se kot družba zaspano zibali iz leta v leto, je bila grobo prekinjena. Vsi zakoni ekonomije, v katere so nas prepričevali zadnjih 30 let, so se izkazali za laž. Kdo bi si mislil, da obstajajo pomembnejše stvari kot kovanje dobičkov, da lahko politiki dejansko sprejemajo ekonomske odločitve, da lahko vlade ustvarijo denar iz nič! Znašli smo se v novi dobi, ki je skupaj s strahom in tesnobo prinesla tudi nove možnosti – morda celo izhod iz neoliberalizma. Spomnim se tistih živčnih dni, ko sem sedel prikovan pred zaslonom, spremljal vsak vladni ukrep, prebral vsako novico o virusu … vse se mi je zdelo zgodovinsko. Ni bilo veliko spodbudnih novic, spodbudna pa sta bila angažiranost in budno povezovanje nekoč pasivnih ljudi.
12. 2. 2021 | Mladina 6 | #MLADINA_PLACLJIVO#
Dva leva / Vlado Miheljak: Obilni prleški sendvič s slatino