Uvodnik / Grega Repovž: Za! muzej osamosvojitve
Evropska poslanka Sophie In ’t Veld, ki vodi skupino za spremljanje spoštovanja demokracije, je v Bruselj povabila premierja Janeza Janšo, ministra za kulturo Vaska Simonitija, direktorja urada vlade za komuniciranje Uroša Urbanijo, generalnega direktorja RTV Igorja Kadunca ter varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Ilinko Todorovski. Razlog bo skupna razprava o medijih in njihovi ogroženosti v Sloveniji, ki bo predvidoma marca.
Potem ko je nezaupnica Janševi vladi klavrno propadla, je prvotni nesojeni mandatar opozicije Jože P. Damijan prišel na dan z napovedjo nove sredinske stranke. Za Kul je rekel, da lahko nekoliko omili Janševo mrcvarjenje Slovenije, a da je to njegov skrajni domet. Tudi o njegovih kadrih nima dobrega mnenja.
Ponedeljek, 15. februarja 2021, se ne bo z ničimer zapisal v zgodovino. Mnogi so že po dveh tednih pozabili na antiklimaktičen zaključek sage o nezaupnici, na koalicijo KUL in nesojenega mandatarja Karla Erjavca. Ko boste brali to kolumno, bo ideja o premieru Erjavcu najbrž le še megleni spomin, neka čudna fantazija, za katero niste povsem prepričani, ali je sploh kdaj bila mišljena resno. »Predsednik vlade Kah’l … ta bi bila hecna!« A naj protijanševska Slovenija še tako hiti pozabljati svoje nerodno epizodo z večnim ministrom, je bila ideja o Erjavcu kot rešitelju države še do 15. februarja mišljena povsem resno. Mediji so ji namenjali tisoče prispevkov, politiki in intelektualci so zanjo zastavljali svoja imena, aktivisti so bili zanjo aretirani in oglobljeni. Tudi sam sem potihem držal pesti zanj. Preden torej preženemo travmo 15. februarja v kolektivno podzavest, se velja še enkrat zazreti vanjo in se vprašati, zakaj smo se znašli v ljubezenskem razmerju s Karlom. Sicer bomo morda kmalu spet v podobni zagati.
Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (NNOO) postaja v dneh osrednje polje vsebinskega merjenja politične moči med vlado in opozicijo. Gre za državni načrt porabe evropskih sredstev iz protipandemijskih skladov in večletnega proračuna. Deloval naj bi anticiklično in razvojno, strukturno in ciljano. Evropski finančni viri so največji doslej, EK želi celovit razvojni preboj, zahteva sistemske spremembe in vključenost deležnikov. Slovenska država je tu v težavah. Proračunsko načrtovanje je njena hiba, strateškega razvoja ne obvlada, sistemskim spremembam ni kos. Janševa vlada prve zastavke nacionalnega načrta prikriva kot zaupni dokument, daleč od strokovne in politične javnosti. Prvi bruseljski odmevi niso spodbudni, doma se poslabšuje stanje javnih financ. Očitno Janša tudi v tretje ni sposoben doseči razvojnega in političnega konsenza te države. Njegove politične polomije postajajo za Slovenijo vse bolj tragične in usodne.
Do besedila smo se dokopali med študijem filozofije, najprej v šapirografirani izdaji, potem tudi v tiskani obliki, v knjigi. Eni od najpomembnejših, v kateri avtor – drugače kot Hannah Arendt v svojem delu, v katerem razvije znamenito tezo o banalnosti zla – analizira zlo banalnosti. Ta filozofska študija je neizprosna analiza počela in duha provincializma kot življenjskega nazora, pripoveduje o življenju plemen, ki doživljajo agonijo in destrukcijo. Govorimo o knjigi Filosofija palanke (Filozofija provincializma), ki jo je Rade Konstantinović napisal davnega leta 1969. Odlomke iz nje je najprej prebiral na radiu, potem pa je izdal knjigo, po kateri je mogoče poseči, kadarkoli se razbohoti zlo, saj je v njej svarilo pred tisto vrsto provincialnega obstoja, iz katerega se rodi ksenofobija, nato pa tudi fašizem.
26. 2. 2021 | Mladina 8 | #MLADINA_PLACLJIVO#
Dva leva / Vlado Miheljak: Janša ante portas