Uvodnik / Grega Repovž: O medijski pristranskosti
Dva leva / Vlado Miheljak: Kongo, moja dežela
Mihail Gorbačov, oče perestrojke, Nobelov nagrajenec in zadnji voditelj Sovjetske zveze je slavil 90. rojstni dan. Najpopularnejši ruski voditelj za zahodne medije in politike je v domovini samo spomin. Precej skromen. Leta 1996 je edinkrat kandidiral na splošnih volitvah, na katerih je zmagal Boris Jelcin pred Genadijim Zjuganovom. Kako se je tedaj odrezal Mihail? V 140-milijonski državi je zbral manj kot 400 tisoč podpornikov, kar je zneslo pol odstotka, in zasedel sedmo mesto. Popolni debakel. No, še v letih, ko je vodil demokratizacijo partijske države, je sledil politiki: demokracija – to sem jaz. Ko mu je l. 1987 tedanji partijski sekretar CK KP Moskve Jelcin na kongresu očital prepočasnost reform in protežiranje trde linije komunistov, ga je hitro odstavil. In to na Stalinov način. Ko se je uporni Boris zdravil v bolnici, ga je dal Mihail iz bolniške postelje pripeljati na partijsko sejo, kjer so množično udarili po njem in ga odstavili. No, na prvih svobodnih volitvah se je Boris vrnil zmagovito kot predsednik Rusije, Mihail pa ni nikoli odstopil z mesta prvega moža Sovjetske zveze. Decembra 1991 so ruski, beloruski in ukrajinski predsednik sprejeli dekret, po katerem so razpustili vsesovjetsko državo, in Mihail je naenkrat ostal predsednik brez države.
Kaj narediš, če si vse poklicno življenje, okrogla tri desetletja, zaradi trgovanja z orožjem, korupcije, sumljivega poslovanja z gotovino, sposojanja denarja pri kočljivih tipih, zmerjanja in žaljenja, čudne prodaje zemljišča itd. itd. nenehno v takih in drugačnih postopkih, kar naprej osumljan, ovajan in celo obsojen?
Pandemijska globalna kriza in iskanje izhodov iz nje kažeta čudno podobo. Globalizacija se lomi, zadolženost držav narašča, ekološka podoba planeta se dramatično spreminja. Pod krinko zaščite zdravja in življenj se stopnjuje desni politični populizem, kakovost demokracije je najbolj ogrožena v osrčju zahodnega sveta. Politična polarizacija je tu druga stran ekonomske neenakosti, ekonomska depresija se tod meša s politično represijo. Zato ekonomske politike potrebujejo zasuk, pa tudi potrebno legitimnost. EU s svojimi načrti za okrevanje zahteva novo povezovanje fiskalne, monetarne in razvojne politike. Prav ekonomski populizem slovenskega načrta za okrevanje ponuja dober primer njihovega trka, nevarne politične igre z javnimi financami. Toda koga danes sploh še zanima fiskalna usoda države čez pet let ali več?
Vedela sem – vedela sem! –, da se mi bo branje nekega dne maščevalo tako kot don Kihotu, vitezu klavrne postave. Edini razliki med nama sta ti, da je moja postava še klavrnejša in da namesto viteških romanov prebiram kriminalke ter grozljivke, zato povsod vidim le strah. Samo temu prisluhnite. Zgodilo se mi je nekaj lepega. Nekdo mi je po pošti poslal čokolado in kavo. Čokolada je bila slastna, kava tudi, le da na kuverti ni bilo imena pošiljatelja, zgolj oznaka, da je prispela iz Škofje Loke. In tako me je iznenada prešinila misel: »Kaj če je bila pošiljka zastrupljena?« Daj no mir, saj nisi Navalni, sem se mirila; v primerjavi z njim si povsem nepomembna pisunka. Težava je le v tem, da so tudi tisti, ki bi me zaradi mojih zapisov v kolumnah in na Facebooku morda radi videli pod rušo, na evolucijski lestvici nekaj stopenj niže od Putina in njegovih oprod.
5. 3. 2021 | Mladina 9 | #MLADINA_PLACLJIVO#