https://www.mladina.si/107674/melanholija/?f=uhhucgp7yghvca7daf7huvcacphhch
Kritika / Melanholija
Melancholia, 2011
Lars von Trier
zelo za

Dvakrat izgubljena Izolda.
Konec sveta so po h’woodskih spektaklih odkrili tudi art filmi - Zaklonišče, Another Earth, Melanholija. V h’woodskih filmih katastrofe so liki vedno tako plitvi, tako prazni, tako generični in take karikature, da vam je za njih povsem vseeno - tudi če jih vse skupaj odpihne. Melanholija pa je film katastrofe z liki, za katere nočeš, da umrejo. V h’woodskih filmih katastrofe komaj čakaš, da pokaže konec sveta. V Melanholiji pa si konca sveta ne želiš.
Če bi bili filmi katastrofe porniči, potem bi bil konec sveta money-shot, hja, ejakulacija - ali pa simultanka ejakulacij. In Lars von Trier, agent provocateur, ima ravno toliko porno senzibilnosti, da ne pušča nobenega dvoma: konec sveta je neizbežen. Proti Zemlji ob taktih Wagnerjeve opere Tristan in Izolda drvi Melanholija, skrivnostni planet - znanstveniki pravijo, da bo Zemljo zgrešil, toda konspirologi trdijo, da jo bo zadel. Je sploh še kaj smiselno, če bo sveta konec? Absolutno: če bo konec sveta, potem je vse smiselno. Tudi poroka. Justine (Kirsten Dunst) se namreč ravno poroča z Michaelom (Alexander Skarsgård), toda „nekaj“ - freudovska preslikava apokalipse - jo tako žre, stiska in muči, da se med svatbo, ki sta jo organizirala njena sestra (Charlotte Gainsbourg) in njen svak (Kiefer Sutherland), stalno skriva, podobno kot Melanholija za Soncem - kot da bi dvomila v smiselnost svojega početja in kot da bi videla Antikrista, ki je pokazal, da je poroka le uvod v konec sveta. Njeni obup, depresija in avtodestruktivnost se stopnjujejo v ritmu Antikrista. Ali bolje rečeno: njen strah, da poroka za žensko pomeni konec sveta, se poravna z ledenim kozmičnim tvitom, da niti poroka - njeno žrtvovanje, njeno mučeništvo, njen Lom valov - ne more preprečiti konca sveta. Kaj če sveta ne bo konec? In kaj če si svet rešitve ne zasluži? „Zemlja je zlobna,“ pravi Justine: „Za njo nam ni treba žalovati.“ Toda vprašanje, zakaj bi se poročila, če pa si svet ne zasluži rešitve, je le aspekt paranoidnega vprašanja: zakaj bi se poročila, če pa bo čez dve milijardi let konec sveta?
(Kinodvor)