Kako je politika spodbudila pogrom

Primer bombe in Strojanovih

Se še spomnite Strojanovih? Pa bombe, ki so jo trije nestrpneži vrgli v hišo v romskem naselju Dobruška vas pri Šentjerneju in pri tem ubili enaindvajsetletno Jovanko Kočevar in njeno mamo, Ivanko Brajdič? To se je zgodilo poleti 2005, v času, ko je skupina univerzitetnih profesorjev in drugih intelektualcev protestirala proti segregiranemu poučevanju romskih in neromskih otrok, ko so se na Dolenjskem vrstile zapore in podobno. Mesec dni pred eksplozijo bombe so se v Novem mestu pojavili letaki: »Cigani. Nikar te ga veliko srati, ker bombaš Boško Buha vas čaka v Brezju –Žžabjaku za vrati!!!!“.« Nato so priletele bombe. Leto dni kasneje, septembra 2006, so v Ambrusu izbruhnili nemiri zaradi družine Strojanovih, saj je lokalno prebivalstvo vzelo zakon v svoje roke in želelo izseliti romsko družino.

A uvod v to serijo nasilnih in nestrpnih protiromskih izpadov se je zgodil že prej, maja leta 2004, pred parlamentarnimi volitvami. Tedaj se je pred parlamentom zbralo 400 protestnikov pod vodstvom člana stranke SDS Silva Mesojedca, ki so še pred volitvami zahtevali poseben zakon o Romih. Protestnike je prišel pozdravit tudi Janez Janša. Zbranim je čestital za državljanski pogum, saj je bil prepričan, da je treba zahtevati »enakost pred zakonom«. Kaj v resnici pomeni zahteva po enakosti pred zakonom, je na istem shodu malce ilustriral še Zmago Jelinčič, ki je požel aplavz, ko je dejal, da »smo se danes zbrali vsi, ki zahtevamo, da imamo Slovenci enake pravice kot Cigani«.