Kritika / Podkupljeno mesto

proti -

Les Misérables.

Tegale pa nisem nikoli razumel: imate mogočnega politika, res despotskega frajerja, ki ima vse pod kontrolo, ki ima vse v lasti, ki ima vse v žepu, ki vse totalno in absolutno obvladuje – razen svoje žene. Vsi mu kimajo in strežejo, le žena ga vara.

Verjetno hočejo reči: na začetku ga je ljubila zaradi njegovega idealizma – zdaj ga prezira zaradi njegovega cinizma, zaradi njegovega makiavelizma, zaradi njegove skorumpiranosti. In mi naj bi bili na strani te ženske, ki živi na račun ciničnega, makiavelističnega, skorumpiranega mogočneža, nam pa signalizira, da njegovo življenje ni kul. Toda Hollywood ljubi ta kliše.

Še več, ljubi ga skoraj tako kot oni drugi veliki kliše – junaškega, poštenega policaja, ki zamoči in se zapije, potem pa potrebuje nekaj, kar bi ga odrešilo. In ne boste verjeli: Podkupljeno mesto, ki ga je posnel Allen Hughes, očitno slabša polovica tandema Hughes Bros (Črna grožnja, Iz pekla), ta dva klišeja mirno poroči. Junaškega policaja, ki je pred sedmimi leti zamočil in ki zdaj – kot zapiti privatni detektiv – potrebuje nekaj, kar bi ga odrešilo, igra Mark Wahlberg, ciničnega, makiavelističnega, vsemogočnega, giulianijevskega newyorškega župana, ki obvladuje vse razen svoje žene (Catherine Zeta-Jones), pa igra Russell Crowe, ki izgleda tako, kot da je nagačen. In ker nagačeno zveni tudi njegov akcent, nas ne preseneti, ko za ovohavanje svoje »prešuštne« žene najame prav Wahlberga. Hoče fotografije! Hoče ime njenega fukača! Ne more si privoščiti, da bi ga prehiteli mediji, kajti predvolilna kampanja je na vrhuncu. Podkupljeno mesto si kljub prevelikemu odmerku slepih ulic, slabih naključij in nepresenetljivih razkritij domišlja, da je nekaj več, ko nas prepričuje (in ko nam dokazuje), da so župani skorumpirani, da stalno populistično manipulirajo in da zelo radi prekupčujejo z zemljišči, toda to so, vsaj v naših očeh, še večji klišeji od onih prvih dveh, mar ne.