Kritika / Dan Ariely: (Poštena) resnica o nepoštenosti

+ + + +

Profesor psihologije in kognitivni raziskovalec je v esejističnem slogu objavil svoja dognanja o laži.

Čeravno je knjiga pisana poljudno, avtor ne izhaja iz poglobljene analize, ampak iz eksperimenta; pa najsi bo skupinski test ali osebna izkušnja. Denimo: v čem je razlika, če nosite pravo Pradino torbico ali ponaredek? Pri čemer seveda nima v mislih različnih cen, temveč oblike spreminjanja samopodobe in pogleda na okolico. Tako je tudi prigoljufana diploma ali magisterij le korak k nadaljnjim goljufijam, od prevelikih potnih stroškov naprej.

Na videz popularna uspešnica, ki pa deluje kot Sveto pismo, saj poveličuje moralnost in poštenost. Na vseh področjih, pri plačevanju davkov, piratskem kopiranju e-knjig, vsakdanji trgovini, kariernih korakih, zdravstvenih storitvah etc. A medtem ko je Božja beseda stvar religiozne poklicanosti, prof. Ariely izhaja iz pragmatičnosti. Kaj se zgodi človeku, ki recimo vztrajno ponavlja laž o svojem atletskem uspehu? Sčasoma mu bo uspelo, saj bo o njeni resničnosti prepričal celo samega sebe, seveda za ceno izgube samozavedanja, kdaj laže in kdaj govori resnico. Tako bo na mah izgubil obe: laž in resnico.

Dasiravno avtor poudarja etični vidik človekovega delovanja, ga kot znanstvenika vodi radovednost. Tako navaja testiranja, kjer ima posameznik možnost goljufanja, vendar je enkrat postavljen sam, drugič v skupini z neznanci, tretjič s prijatelji, četrtič vedoč, da je za njim skrivna kamera. Potem proučuje vpliv utrujenosti na pripravljenost za prevaro, priložnost drobnih tatov, dobrodelno goljufanje, učinek plačilnih kartic …, se sprašuje, zakaj gostitelju ukrademo gazirano pijačo iz hladilnika, drobiža pa ne.

Poučno, zabavno in moralično obenem, vendar v občutnem pomanjkanju refleksije.