Kritika / Dre Hočevar Trio: Motion in Time

+ + + +

Na slovenskem jazzovskem zemljevidu je veliko kakovostnih glasbenikov, ki vse pogosteje pogledajo čez planke in se odpravijo na nadaljnje šolanje v tujino, saj jim domače razmere tega (še?) ne omogočajo v zadostnem obsegu. Domači jazzerji so v preteklosti odhajali na študij v bližnjo Avstrijo, danes pa čedalje pogosteje odhajajo čez veliko lužo, kjer se v avtentičnem okolju srečujejo s številnimi glasbeniki in si tako širijo obzorja. Takšno pot je izbral tudi bobnar Dre Hočevar, ki smo ga z njegovim triom imeli priložnost poslušati na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.

Najprej je bobnal v big bandu DOM, po srednji šoli pa ga je študij odpeljal na Nizozemsko, kjer se je kalil v zasedbi Andrej Hočevar Next. Nadaljevanje študija ga je leta 2011 izstrelilo v samo središče dogajanja, v New York, kjer se je vpisal na The New School of Jazz and Contemporary Music. Tam je spoznal belgijskega pianista Brama De Looza in ameriškega basista Devina Starksa, z njima ustanovil trio in izdal svoj prvi album kot vodja zasedbe.

Hočevar se je v preteklosti navduševal nad igranjem v večjih zasedbah, s prvo samostojno ploščo pa se poslušalstvu zdaj predstavlja kot inovativen in zvedav bobnar, ki se navdušuje nad formo klasičnega pianističnega tria.

Motion in Time predstavi trio kot solidno zasedbo mladih glasbenikov, ki se v osmih skladbah gibljejo med različnimi jazzovskimi idiomi s prevladujočo klavirsko noto. Ta večinoma določa melodično plat albuma. Lahko rečemo, da je celoten album stkan iz različnih, klasičnih jazzovskih in tudi modernejših ritmov, saj se vsi člani zasedbe trudijo karseda dobro predstaviti svoje doslej pridobljeno znanje in čutenje glasbe, ki jo izvajajo.

To je razvidno že iz prve skladbe Don’t Act. Just Think, kjer nas klavir po kratkem uvodu popelje v subtilno igro klavirja, basa in bobnov, med katero poleg že naštetih klasičnih prevladujejo tudi eksperimentalne prvine.

Skladba Near, Fire Islands predstavi sodelovanje osnovnega tria s saksofonistoma Markom Turnerjem in Davom Binneyjem ter Alexom Sipiaginom na trobenti, ki iz začetnega, klasičnega in orkestriranega razpoloženja preide v nekoliko svobodnejšo formo, zlasti v energični igri treh pihalcev, na katero se odlično navežeta klavir in bas, zlasti pa Hočevarjev bobnarski solo na koncu skladbe.

Omeniti je treba še izrazito eksperimentalno skladbo After the End of Art, kjer Hočevar vpelje modernejše ritme in jih skupaj z basom in elektroniko kombinira z odličnim klavirjem Brama De Looza.

Dre Hočevar je s ploščkom Motion in Time dokazal, da mu je igranje s triom pisano na kožo, in čeprav je žanrska raznolikost na trenutke njegova šibka točka, lahko zatrdimo, da ga bo ravno ta pripeljala do želenega cilja.