McLaren v Kinoteki

Zbrana dela filmskega jazzista.

Norman McLaren, čigar zbrana dela bo ob stoletnici njegovega rojstva zavrtela Kinoteka (23/9 – 4/10), je bil pretežno animator, zato ga običajno uvrščajo med “klasike animacije” ali pa ga razglašajo za “enega izmed največjih animatorjev vseh časov”, toda s tem ga avtomatično podcenijo – McLaren je bil eden izmed največjih filmarjev vseh časov.

V svojih številnih animiranih filmih ni pokazal le, kaj je mogoče narediti z animiranim filmom, kako daleč je mogoče iti, ampak predvsem, kaj vse je mogoče narediti s filmom. Ko gledate njegove kratke, trzave, igrive, eksperimentalne, lucidne animacije in “igrane” filme, recimo Begone Dull Care, Fiddle-De-Dee, Sosede, Bleščečo belino, Sfere, Pravljico o stolu, Pas de deux, Sinkromijo ali Balet Adagio, hitro ugotovite, da gre film lahko zelo daleč, ekstremno daleč, obenem pa seveda ugotovite še nekaj tragičnejšega: da je film neizkoriščena priložnost in da ni svojega potenciala – oh, in svojega talenta – nikoli razvil do konca. McLaren (1914-1987) je bil Škot, ki ne bi mogel do konca, če ga sloviti producent John Grierson med II. svetovno vojno ne bi odpeljal v Kanado, kjer je imel – pod okriljem Nacionalnega filmskega sklada – povsem proste roke, tako da je lahko eksperimentiral in improviziral toliko časa, dokler niso njegovi animirani štikli izgledali tako briljantno kot jazz štikli Oscarja Petersona.