Mladina 39/2014

Damjan Damjanovič

Damijan Damijanovič je bil nekoč član stranke Boruta Pahorja, kandidiral je na njeni listi, prvič je postal direktor Slovenske filharmonije v času ministrice Andrej Rihtar. Kulturni resor je takrat upravljala SD. A po nekaj letih si je Damijanovič premislil, vključil se je v SDS in ostal direktor. Lani je začel svoj tretji mandat, a bi sedaj raje postal župan Ljubljane. Kot pravi, kandidira kot samostojni kandidat, zbral je dovolj podpisov. Svoje (nove) strankarske pripadnosti ne skriva, podpisal je recimo memorandum o »montiranih sodnih procesih«. Ko Damijanovič govori o Patrii, govori z besedami Janeza Janše. »Največji problem je izključevanje,« dodaja. »To je pravi problem Slovenije.« Ljubljani bi rad vrnil ponos, občutek, kaj pomeni, »če si Ljubljančan«.

Dr. Milan Brglez

Dr. Milan Brglez (47) je dinamičen sogovornik. Je šahist, ki je svoj znani doktorat o pomenu »nepozitivističnih epistemoloških in realističnih ontoloških predpostavk za osmišljanje mednarodnih odnosov in metodologije njihovega proučevanja« pisal deset let, četrtino doktorata je zavzemalo naštevanje literature. A Brglez sedaj ni več teoretik, ampak tudi praktik. Je drugi najmočnejši mož v državi – po državnem protokolu kot predsednik državnega zbora in po svoji funkciji znotraj Stranke Mira Cerarja (SMC). In kot se spodobi za politika, napoveduje, da bo na tej funkciji ostal še dolgo časa.

Japonski Žižek

Kojina Karatanija (1941), japonskega filozofa in literarnega kritika, se je že v osemdesetih letih prijel naziv »razmišljujoči stroj« (The Thinking Machine). Nekateri mu pravijo tudi »japonski Žižek«. Marksist po osnovni usmeritvi piše o filozofiji, literaturi in arhitekturi, zadnje desetletje in pol pa se je posvetil pisanju knjig, v katerih se ukvarja s politično filozofijo in ekonomijo, saj ga skrbi, kam vodi Japonsko in druge družbe sedanji neobrzdani kapitalizem. Značilno za njegovo misel je izumljanje novih konceptov analize, s katerimi na novo osvetljuje družbene pojave.
Karatani je na Univerzi v Tokiu diplomiral iz ekonomije in nato magistriral iz angleščine. Sprva je na tokijski univerzi Hosei predaval književnost, že leta 1975 pa so ga kot gostujočega predavatelja povabili na ameriško univerzo Yale. Med njegovimi deli je treba omeniti še Transkritiko: o Kantu in Marxu (2010, Transcritique: On Kant and Marx, 2003), knjigo, iz katere si je Slavoj Žižek sposodil koncept »paralaktičnega pogleda«, še posebej pa njegova zadnja dela: History and Repetition (2011, Zgodovina in ponovitev) in Structure of World History: From Modes of Production to Modes of Exchange (2014, Struktura svetovne zgodovine: od produkcijskih načinov k načinom menjave).