Kritika / Drevo

za +

Igre je konec.

V slovenskem Drevesu se junaki – mati (Katarina Stegnar) in njena sinova, starejši Alek (Jernej Kogovšek) in mlajši Veli (Lukas Matija Rosas Uršič) – prižigajo in ugašajo. Zbujajo se – in potem spet zaspijo. Njihovi dnevi so tihi kot njihove noči.

Malo govorijo. Skoraj nič. Tiščijo se skupaj: po malem kierkegaardovsko, po malem freudovsko, še najbolj beckettovsko, kot da bi čakali na Godota. In ves čas se držijo hiše, alias “trdnjave”, obdane z visokim zidom. Otroka ne smeta ven. Nelagodje je tako rezko, da bi ga lahko prestrelila le dvocevka. In bolj ko postaja jasno, da se je zgodilo nekaj neizrekljivega, bolj so vsi skupaj agonični, nervozni, tesnobni, napeti. Drevo, ki je tako nelinearno kot strah, ki na to, kar je iz Slovenije izginilo (svoboda, solidarnost, ljubezen), pogleda z imigrantskimi očmi in ki izgleda tako, kot da bi Béla Tarr srečal M. Nighta Shyamalana (ja, kot da bi Torinski konj – ali pa Sátántangó – srečal Vas ob gozdu), je distopični triler, v katerem ni vprašanje, kdo je morilec, ampak – kdo bo umorjen.

(Kindvor)