Kritika / Bes

zelo za

Streljanje mrtvih.

Bes je briljantni dedič Reševanja vojaka Ryana in miniserije Band of Brothers, ki sta pokazala, kako so Američani – no, The Greatest Generation – med II. svetovno vojno prodirali proti Nemčiji, le da v Besu to prodiranje gledamo skozi oči posadke tanka, ki ga vodi karizmatični Don Collier (Brad Pitt), alias “Wardaddy”.

Ko ga vidimo prvič, skoči s tanka in zakolje nekega nacija. Kmalu zatem da likvidirati nekega drugega nacija. Do nacijev ima tak odnos kot Aldo Raine v Neslavnih barabah, le da je tu blata več kot v vseh vojnih filmih skupaj. In blato je polno trupel, ki jih gazijo in peštajo tanki. Mrtvim je vseeno. Bes, ki se dogaja aprila 1945, na poti v Berlin, je film, pri katerem se zdi, da bodo konec vojne videli res le mrtvi. Vojna pač ni načrt, ampak kaos. Ni akcija, ampak buldožiranje. Ni humanizem, ampak nihilizem. Ni etika, ampak streljanje mrtvih. Zgodovina je nasilje. Ko človeku odtrga glavo, ni videti kot heroj. In ko tankist zagori, se lahko le ustreli. Razen če se prej tudi sam ne prelevi v tank, kar je seveda le evfemizem za to, da na tanku od njega ostane le obraz.

(samo Cineplexx)